Ravenloft4Eberron

Smrt MeSmasha

MeSmasha ni več. Sploh. Saj je bil neprijeten in skozi se je zafrkaval iz mene, a tega si ni zaslužil.

Na križišču kjer smo se borili je zavela tišina, a ne popolna. Tista mučna kot, da te nekdo opazuje. A ni bilo nikogar videt skozi meglo. Pa kakšen kratek visok piskajoč smeh od nekod. V iskanju preživelih smo se podali globlje v mestu, a nismo prišli daleč.

Komaj smo naredili par korakov se je smeh okrepil in s streh so med nas padle krilate pol ženske pol ujede – harpije. Kremplji, čekani in prediren glas. Preden smo se dobro zbrali sta zakričali na nas s takšno močjo, da smo skoraj vsi ostali omamljeni Chakk in Hyrn sta uspela reagirati in eno potolči, druga pa je med škodoželjnim smehom pobegnila.

Kriki pa so privabili mrhovinarje. Zombije. Celo hordo. Usuvali so se iz leve, in iz desne, odrezali so nam pot ven iz vasi. In prihajali in prihajali in prihajali. Večina je bila švohnih a mnogo, premnogo jih ni bilo. Chakk, MeSmash in Hyrn so se pognali vsak proti svoji ulici in pričeli krvavi ples. Zakaj niso počakali, da se umaknemo in bi nas svojat napadala le iz ene smeri, ne bom nikoli izvedel. Ostali smo jih hitro podprli. A prišli so še besi, ki so dvigovali padle zombije, metali smrtonosno energijo in s svojo prisotnostjo dosegli, da je naš duhoven v paniki narobe ocenil svoj beg.

Ah, saj smo jim podkurili. Zombiji so padali kot za stavo… A bilo jih je preveč vedno novi, vedno več prostora pa vedno manj. Eden od besov je uspel prikovati MeSmasha na mestu in kljub njegovi herojski moči in neverjetnemu besu se ni uspel rešiti. Kot pokošeni so padali a vsaka ranica, vsaka praska, vsaka minuta nam je pila energijo. In potem je padel Kham.

Takrat je postalo jasno, da če bomo ostali bomo zombijska hrana. Poskušal sem, res sem poskušal. A moja magija ni bila dorasla, da bi MeSmashu omogočil, da se umakne. Sam pa tudi ni hotel za to slišati. Njegov mogočni meč je padal in zombiji pod njim, a bilo jih je preveč. Kvothe je pokril naš umik s svojo magijo, ki nam je zastrla pogled ravno, ko je čisto obkoljen okrvavljen togotno kričal “KDO BO ŠE?! KOGA ŠE UBIJEM?” A udarci so padali od povsod.

In potem smo bežali, po ulici, v vas. A tudi to so nas pričeli obkrožati. V megli so se pojavile postave zaslišalo se je hropenje “M’ŽGANI!!!!” Počasi me je zapuščalo upanje.

“PROSIM POMAGAJTE!” Glas iz hiše za našim hrbtom “HITRO!” To je bila najboljša izbira skozi vrata, skozi trop gnusnih podgan in v zgornje nadstropje. Oče in trije otroci: “Prosim pomagajte! Ostali smo tukaj, vaščani pa so zbrani pri vaškem trgu kjer so se uspeli zaščitit pred zombiji. Pomagajte!” Hyrn je hitro zaprl loputo v spodnje nadstropje in jo obtežil z omaro. Kham, ki se je osvestil je našel rešitev: “Čez strehe!” Chakka ni bilo potrebno prositi zagrabil je enega od otrok in skočil na sosednjo streho skozi okno. Hyrn je bil naslednji z drugim otrokom pod pazduho in mano v sedlu. Tako za njim Perrin, ki je tretjega otroka dvignil kar nad glavo in jo pocvirnal. Oče in ostala dva so nam sledili. Že prvi skok iz hiše na hišo je pokazal, da naš čarovnik ni najbolj atletski tip. Hyrnovo hitro posredovanje je bilo edino kar ga je obvarovalo pred padcem.

Zombiji so nam sledili ob hišah na streho, a skoka niso zmogli. Še ena skok in bili bi na varnem.

A tokrat je tudi Kham slabo precenil razdaljo. Chakk ga je ujel, a Hyrn ni bil dovolj hitr, da bi pomagal Kvotheju. Za trenutek je obstal v zraku in padel proti grabečim rokam in hlastajočim zobem.

In se v naslednjem trenutku pojavil na strehi. “MOJI DRAGI SANDALI!” Je presrečen vzkliknil. S strehe se nam je odprl pogled na zapuščen vaški trg kjer je sredi trupel zombijev klečala ženska v polnem oklepu. Hitro smo skočili dol.

V trenutku je imela orožje in ščit v rokah: “KDO SI UPA IZZVATI BES SREBRNEGA PLAMENA?”

Comments

Carr0t Carr0t

I'm sorry, but we no longer support this web browser. Please upgrade your browser or install Chrome or Firefox to enjoy the full functionality of this site.