Ravenloft4Eberron

Rožce in volkci in vampirčki, ojoj

Danes je bil dober dan! Ampak, po vrsti.

Ko smo končno prispeli do volkodlaškega tabora se je naš pogumni coprnik Perrin odločil da oddide v izvidnico. Ostali smo se s tem strinjali, malo zaradi lenobe, predvsem pa zaradi tega ker smo menili, da je pametna ideja spustiti najmanjšega v skupini v izvidnico. Logika narekuje ,da naj bi ga bilo najtežje opaziti, ja?

Še enkrat se je pokazalo da se logika skrije pred nesposobnostjo. Naš dragi Perrin je namreč zganjal tak hrup, da sta ga stražarja opazila že od daleč in samo neumni sreči se ima zahvaliti ,da ju je njegov poskus tiholazništva bolj zabaval kot skrbel, saj namreč nista takoj navalila nanj in sta še malo zabavljala čez nastalo situacijo. Po nekaj sekundah pa sta vendarle imela dovolj in sta mu poslala puščice v pozdrav. Na tem mestu se je Perrin ponovno izkazal s svojo že pregovorno modrostjo, saj namesto, da bi pobegnil nazaj k skupini, jo je ucvrl globoko v gozd, volkodlaka pa sta pravzaprav le čakala kaj zdaj. Po nekaj trenutkih nejevere smo se odločili, da se bo mali sam znašel in da bomo ostali izkoristili koristno distrakcijo, ki jo je Perrin izvedel. Na žalost se tudi to ni izteklo tako kot smo pričakovali.

Ko smo pritekli v tabor, so nas namreč nasprotniki pričakali v polni bolni pripravljenosti in ni bilo videti, da bi jih kričeči polovnjak, ki je ravnokar izginil v gozdu kakorkoli zmotil. Razločili smo nekaj volkodlakov z gorjačami, dva do tri lokostrelce, velikega volkodlaka z še večjim mečem, ki je deloval kot poglavar plemena in pa žensko oblečeno v listje, ki je imela kožo podobno lubju. Zanjo smo sklepali, da gre za že omenjeno Valicio. Morda zanimivo je bilo to, da je bilo med njimi tudi nekaj vampirjev, ampak Kham je vedel povedati, da gre za šibke predstavnike krvosesov, zato se z njimi nismo preveč obremenjevali. Ampak presenečenj tukaj še ni bilo konca.

Izkazalo se je da ima tabor varovalko v obliki kupa zaraščenega plevela… z veliki zobmi. Ne vprašajte me kako to deluje, niti sam ne vem. So nori ti magi! Kakorkoli, z vso vnemo smo se zagnali v boj. Oziroma, sem se zagnal v boj. Izkazalo se je namreč tudi, da je ves plevel nekoliko upočasnil moje kolege. Ampak kmalu so se zbrali in se mi pridružili in takrat se je prava zabava šele začela. MeSmash in poglavar volkodlakov sta se pomerila mano-a-mano in to je bil res prizor za bogove, saj je kri špricala vse naokoli. Posebej pa se je izkazal Kham, saj je Valicio pregnal v posebno dimenzijo in je do konca tepeža nismo več videli. To je naše delo precej olajšalo, saj ko se je spet pojavila, se je ženščina izkazala za precej neprijetno nasprotnico.

Boj se je odprl z mojim navalom na najbližjo od rastlinic, s katero sva si nekaj časa izmenjavala udarce. Medtem sta se udarila MeSmash in poglavar volkodlakov, Chakk se je odločil, da bo preštel rebra volkodlakom z gorjačami, Kham pa se je postavil na sredo bojišča in po tem, ko se je znebil čarovnice, zdravil preostanek druščine. Kvothe se je, po tem, ko je razdražil vampirčke, nekako uspel zaplesti v vitice rastlinskih zaščitnikov tabora in po dosti vpitja in preklinjanja smo ga vendarle povlekli nazaj ven, kjer ga je Khamu uspelo pokrpati. Nekje vmes je iz gozda pridrvel Perrin ter po svoji stari navadi začel povzročati kaos na bojišču. Dolgotrajna opažanja so me navedla na pomisel, da imajo polovnjaki to v krvi in morda bi bilo to teorijo enkrat zanimivo preizkusiti. Kakorkoli, ni trajalo dolgo, da so naši nasprotniki opazili prišleka in lokostrelci so mu brž dodelili želeno pozornost. Par puščic in par ugrizov, pa je od našega vrlega coprnika lila cela fontana krvi. Na srečo ga je uspel rešiti Kham. Ampak ni trajalo dolgo, pa se je Perrin spet znašel v navzkrižnem ognju, tokrat s strani rastlinic. Ko je ena od njih presodila, da polovnjak zgleda kot dobro kosilo (poobedek?) in si ga začela tlačiti v… usta (ali karkoli pri rožicah že gre namesto ust), ter je njegova stopala začel grizti eden od lokostrelcev je Perrin samo še malo pobrcal preden sta ga obadva izpljunila. Na tem mestu mi verjetno ni treba omenjati, da me je, kljub veliki nevarnosti, ki nam je grozila, prevzel občutek velikega zadovoljstva, ki se je mešal z olajšanjem, ker mi po novem ni več treba skrbeti, če bo vame priletelo tudi kaj izza mojega hrbtu.

Boj se je medtem začel prevešati v našo korist. Kljub temu, da je Kvothe imel nemalo težav z svojimi novimi botaničnimi “prijatelji“ in da so naši nasprotniki pogruntali, da Kham predstavlja precejšen problem, smo jih na koncu vendarle uspeli nadvladati. MeSmash, Chakk in jaz smo počistili volkodlaško nesnago, Kvothe in Kham pa sta se tudi nekako pobrala. Hoteli smo se že odpraviti po Perrinovo truplo, ko se je nenadoma iz svojega dimenzionalnega zapora vrnila Valicia. Ni treba povdarjati, da ni bila preveč dobre volje. Kmalu je njena slaba volja postala tudi naša, saj se je ženščina teleportirala po bojnem polju od drevesa do drevesa in jo je bilo nemogoče stisniti v kot in potolči. Od letanja za njo se nam je vsem že delala tema pred očmi, ampak na koncu je MeSmashu vendarle uspelo, da ji je zadal udarec, ki jo je prizemljil. Ampak ne preden je njej uspelo prizemljiti Kvotheja. Na tem mestu velja omeniti nezdrave trenutke, ki si jih je le-ta izbral za občudovanje… določenih delov Valicie. Sem mislil, da naj bi bili čarovniki pametni, ampak Kvothe mi vedno znova dokazuje, da morda pa temu le ni tako…

Po Hyrnovih spominih uredil DM

Comments

Carr0t Carr0t

I'm sorry, but we no longer support this web browser. Please upgrade your browser or install Chrome or Firefox to enjoy the full functionality of this site.