Ravenloft4Eberron

Kruto prebujanje

Kako se je tole začelo? Z nežno glasbo. Ta me je zbudila v popolnoma neznani sobi brez kakršnihkoli okraskov, to je bila sicer precejšnja izboljšava na zadnji spomin, ki sem ga imel – Darguun in njihove suženjske jame. Poleg vse moje opreme sem ob pogradu našel še pismo, ki me je vabilo na dvorišče. Uredil sem se, kolikor se je v razmerah pač dalo in stopil iz sobe v gužvo velikih. Takoj sem spoznal Hyrnove šape in Perrina, a ostali mi niso bili znani. Okrogla stavba, centralno dvorišče, ki se odpira na ven in razgled na stolpe okoli katerih so šibale leteče kočije. Sharn. Končno civilizacija!

Hrup velikih je počasi postajal neznosen zato sem prevzel vajeti in uvedel malo reda. Ko smo se predstavili, tile veliki nimajo nobenih manir, smo ugotovili, da smo vsi vabljeni na dvorišče. Ker jim očitno ni potegnilo, sem moral predlagati in voditi pot dol.

Sharn je sicer Sharn ampak niti jaz, Lustus ir’Voise, nisem bil pripravljen na našega gostitelja. Gromozanskega rdečega zmaja. In potem ti ta beštja še pove, da te je vrnila od mrtvih, ker še nisi izpolnil svoje vloge v zmajski prerokbi. Od mrtvih? Seveda smo hoteli vedeti več, a zmaj ni hotel ali ni vedel dosti več kot to, da so nas našli v bližnji taverni “Pri polomljenem konju” in da je sled za morilcem magično izginila v okolici Karrnathske doline Barovia. Čakali smo, če nam bo povedal še kaj oziroma kaj bo zahteval za svojo uslugo, a se je izkazalo, da si je že sam postregel od ostankov našega plena. Ja. Ostankov kot je povedal smo prišli v “Polomljenega konja” polni denarja in magičnih predmetov. PUF! Ni več. No ja, sej če umreš je to nekako za pričakovat. A je povedal, da jo je naš morilec odpeketal z večino (naša vrnitev od mrtvih je stala 500 galifarjev po glavi) bogatstva. Še ena zadeva za poravnat.

Zmaj je očitno izgubil zanimanje za nas in v pomanjkanju boljših idej smo se odpravili proti “Polomljenemu konju”. Dobro smo vstopili, ko je nekdo stekel in pobegnil skozi zadnja vrata. Chak, Hyrn in MeSmash so se pognali za njim.

Skok čez mizo, mimo gostov, z ramo v vrata in že so bili zunaj. Njihove oči so ujele še neznačev plašč, ki vihra med ljudmi na ulici in že so se podali v lov. Hyrn in MeSmash direktno skozi gnečo, Chakmal s skakanjem od stene do ljudi do okenske police in na konec ulice. Vsi trije so se precej približali, ko je ta skočil čez most. Skoki za njim so se končali nadstropje nižje na drugem pravokotnem mostu in že so mu sledili po uličicah. Hyrn in MeSmash sta že skoraj ujela neznanca, ko ga je pokosila Chakova pest. Ta je izkoristil svoje poznavanje uličic, da je prišel pred druge in salta je ustavila neznančev beg. MeSmash je bil rahlo slabe volje, ker je moral teči in je reževa zelo grobo obravnaval. A ne dolgo, saj se je onesvestil. V želji, da bi dobili kakšen odgovor so gospoda odvlekli s sabo v bar.

Mislim, da mi ni potrebno povdarjat, da prisotni v baru niso bili ravno pomirjeni nad pogledom na okrvavljenega reveža, ki ga matrata gorjan in gnol. V izogib morebitnim težavam sem predlagal, da bi se umaknili v zmajev tempelj. Seveda ni šlo brez obveznega vojnokovanega stražnika. Neumnega, ZELO lahkovernega vojnokovanega stražnika. In zasliševanje smo nadaljevali v zmajevem templju. Zmaj je neznancu naklonil en zelo zobat nasmeh in tako kar precej pomagal pri osveževanju spomina. Čeprav je seveda MeSmash spraševal napačna vprašanja. Ko smo končno prišli do pravih vprašanj je Frank, tako je bilo revežu ime, pel kot kanarček.

Sicer ni vedel ničesar o naših umorih, še zdaj me zmrazi, ko pomislim na to. Je pa vedel povedati, da je nek škrat po imenu Varikov iskal informacije o naši lokaciji. Povedal je še, kje je našel tega Varikova in da mu je dal za informacijo 50 galifarjev, ki jih je že zapil. MeSmash ni želel oditi brez maščevanja in je strgal oblačila z njega. Ob tem je na tla padla kuverta z žigom hiše Lyrandar v kateri je bila bianco vozovnica za Karrnath za prinositelja in spremstvo. Pove, da jo je sunil Varikovu, a ni našel kupca in nam jo z veseljem prepusti. V iskanju sledi smo se odpravili do stanovanja, kjer nam je odprla razjarjena lastnica, ki je sama iskala Varikova, saj ji je bil dolžan še najemnino.

V pomanjkanju boljših sledi in ker je vse kazalo na Karrnath, smo se odločili, da izkoristimo nenadejano darilo Varikova. V Sharnu smo hitro našli zračno ladjo namenjeno proti Karrnathu in polvilinci na njej so z veseljem sprejeli pisanje, ki smo ga prinesli. Sicer so bili bolj tovorna ladja in so zato imeli na razpolago le eno kajuto, ki jo je dobil Hyrn kot nosilec pisanja. O potovanju samem ne bom izgubljal besed, bodi dovolj, da bolj nesramnih, neolikanih in neumnih bitij kot so tile polvilinci še nisem srečal. Pristanek v Karrnathu je bil dobrodošla odrešitev.

Ne glede na to, da smo pristali v neki od boga pozabljeni vsici na zahodu Karrnatha. Krčma se je zdela kot logično mesto za pričetek iskanja in glej ga zlomka, obrodila je sadove. Očitno tale naš krvnik ne mara plačevati računov. Točaj je bil več kot navdušen nad tem, da pomaga usmerit nekoga, ki bo vsaj v določeni meri izterjal dolg. Varikov je menda govoril s hribovskim naglasom, ki ga govore ljudje blizu meje z Mrorskimi imetji in kjer se nahaja Barovia.

Kvothe se je izkazal za precej uporabnega, ko je izvedel ritual fantomskih konjev, ki so nas do zadnje gostilne pred Barovio pripeljali v poznem popoldnevu. Ustavili smo se za pijačo, ko je v gostilno vstopil v pisana oblačila odet mož. Premeril ja sobo in se usmeril k nam na mizo vrgel pismo.

Pismo burgomajstra

Preden smo uspeli karkoli vprašati je izginil skozi vrata in po poti proti Baroviji. Hitro smo poskakli na konje, da bi ga ujeli, a je izginil. Tako smo nadaljevali pot. Z večernim somrakom je prišla megla, ki se je pričela gostiti in kar naenkrat so se razblinili Kvothejevi konji. Mogoče sem ga prehitro hvalil. Megla pa kot bi nas potiskala naprej, nenaravno tiho skoraj smrtonosno. Zdelo se mi je kot, da vidim zdaj kričeče obraze, zdaj grabeče kremplje. Nato smo slišali topot konjskih kopit. Blizu. Preblizu. Iz megle so proti nam skočili konji, ki so vlekli kočijo. Prehitro, da bi se umaknil.

A bili so le iluzija ustvarjena od megle. Uspeli smo razbrati grb na kočiji – družina Von Zarovitch. Kvothe je hitro ugotovil, da je megla rezultat močnega rituala in špstl čisto navdušen. Pot se je hitro spustila in ko se je megla pričela tanjšati smo zagledali visok obok z napisom dobroošli v Baroviji. Dobrodošlice ni bio čutiti. Pozdravile so nas pred kratkim opuščene stavbe. Razbita okna, vrata, polomljeno pohištvo, krvavi madeži. Ne vem kaj je bilo bolj srhljivo megla ali ta opuščenost.

Na prvem križišču smo naleteli na uničen voz ob katerem je bilo nekaj trupel. Približali smo se, da bi jih preiskali. A niso bila mrtva oziroma so bila nemrtva. Iz stavb so se v trenutku vsuli zombaklji. Bitka je bila kratka, a krvava. Najslabše sta jo odnesla Chakk in Kham, ki so ju mrhovinarji okužili z neko boleznijo.

Comments

Carr0t Carr0t

I'm sorry, but we no longer support this web browser. Please upgrade your browser or install Chrome or Firefox to enjoy the full functionality of this site.