Ravenloft4Eberron

Rožce in volkci in vampirčki, ojoj

Danes je bil dober dan! Ampak, po vrsti.

Ko smo končno prispeli do volkodlaškega tabora se je naš pogumni coprnik Perrin odločil da oddide v izvidnico. Ostali smo se s tem strinjali, malo zaradi lenobe, predvsem pa zaradi tega ker smo menili, da je pametna ideja spustiti najmanjšega v skupini v izvidnico. Logika narekuje ,da naj bi ga bilo najtežje opaziti, ja?

Še enkrat se je pokazalo da se logika skrije pred nesposobnostjo. Naš dragi Perrin je namreč zganjal tak hrup, da sta ga stražarja opazila že od daleč in samo neumni sreči se ima zahvaliti ,da ju je njegov poskus tiholazništva bolj zabaval kot skrbel, saj namreč nista takoj navalila nanj in sta še malo zabavljala čez nastalo situacijo. Po nekaj sekundah pa sta vendarle imela dovolj in sta mu poslala puščice v pozdrav. Na tem mestu se je Perrin ponovno izkazal s svojo že pregovorno modrostjo, saj namesto, da bi pobegnil nazaj k skupini, jo je ucvrl globoko v gozd, volkodlaka pa sta pravzaprav le čakala kaj zdaj. Po nekaj trenutkih nejevere smo se odločili, da se bo mali sam znašel in da bomo ostali izkoristili koristno distrakcijo, ki jo je Perrin izvedel. Na žalost se tudi to ni izteklo tako kot smo pričakovali.

Ko smo pritekli v tabor, so nas namreč nasprotniki pričakali v polni bolni pripravljenosti in ni bilo videti, da bi jih kričeči polovnjak, ki je ravnokar izginil v gozdu kakorkoli zmotil. Razločili smo nekaj volkodlakov z gorjačami, dva do tri lokostrelce, velikega volkodlaka z še večjim mečem, ki je deloval kot poglavar plemena in pa žensko oblečeno v listje, ki je imela kožo podobno lubju. Zanjo smo sklepali, da gre za že omenjeno Valicio. Morda zanimivo je bilo to, da je bilo med njimi tudi nekaj vampirjev, ampak Kham je vedel povedati, da gre za šibke predstavnike krvosesov, zato se z njimi nismo preveč obremenjevali. Ampak presenečenj tukaj še ni bilo konca.

Izkazalo se je da ima tabor varovalko v obliki kupa zaraščenega plevela… z veliki zobmi. Ne vprašajte me kako to deluje, niti sam ne vem. So nori ti magi! Kakorkoli, z vso vnemo smo se zagnali v boj. Oziroma, sem se zagnal v boj. Izkazalo se je namreč tudi, da je ves plevel nekoliko upočasnil moje kolege. Ampak kmalu so se zbrali in se mi pridružili in takrat se je prava zabava šele začela. MeSmash in poglavar volkodlakov sta se pomerila mano-a-mano in to je bil res prizor za bogove, saj je kri špricala vse naokoli. Posebej pa se je izkazal Kham, saj je Valicio pregnal v posebno dimenzijo in je do konca tepeža nismo več videli. To je naše delo precej olajšalo, saj ko se je spet pojavila, se je ženščina izkazala za precej neprijetno nasprotnico.

Boj se je odprl z mojim navalom na najbližjo od rastlinic, s katero sva si nekaj časa izmenjavala udarce. Medtem sta se udarila MeSmash in poglavar volkodlakov, Chakk se je odločil, da bo preštel rebra volkodlakom z gorjačami, Kham pa se je postavil na sredo bojišča in po tem, ko se je znebil čarovnice, zdravil preostanek druščine. Kvothe se je, po tem, ko je razdražil vampirčke, nekako uspel zaplesti v vitice rastlinskih zaščitnikov tabora in po dosti vpitja in preklinjanja smo ga vendarle povlekli nazaj ven, kjer ga je Khamu uspelo pokrpati. Nekje vmes je iz gozda pridrvel Perrin ter po svoji stari navadi začel povzročati kaos na bojišču. Dolgotrajna opažanja so me navedla na pomisel, da imajo polovnjaki to v krvi in morda bi bilo to teorijo enkrat zanimivo preizkusiti. Kakorkoli, ni trajalo dolgo, da so naši nasprotniki opazili prišleka in lokostrelci so mu brž dodelili želeno pozornost. Par puščic in par ugrizov, pa je od našega vrlega coprnika lila cela fontana krvi. Na srečo ga je uspel rešiti Kham. Ampak ni trajalo dolgo, pa se je Perrin spet znašel v navzkrižnem ognju, tokrat s strani rastlinic. Ko je ena od njih presodila, da polovnjak zgleda kot dobro kosilo (poobedek?) in si ga začela tlačiti v… usta (ali karkoli pri rožicah že gre namesto ust), ter je njegova stopala začel grizti eden od lokostrelcev je Perrin samo še malo pobrcal preden sta ga obadva izpljunila. Na tem mestu mi verjetno ni treba omenjati, da me je, kljub veliki nevarnosti, ki nam je grozila, prevzel občutek velikega zadovoljstva, ki se je mešal z olajšanjem, ker mi po novem ni več treba skrbeti, če bo vame priletelo tudi kaj izza mojega hrbtu.

Boj se je medtem začel prevešati v našo korist. Kljub temu, da je Kvothe imel nemalo težav z svojimi novimi botaničnimi “prijatelji“ in da so naši nasprotniki pogruntali, da Kham predstavlja precejšen problem, smo jih na koncu vendarle uspeli nadvladati. MeSmash, Chakk in jaz smo počistili volkodlaško nesnago, Kvothe in Kham pa sta se tudi nekako pobrala. Hoteli smo se že odpraviti po Perrinovo truplo, ko se je nenadoma iz svojega dimenzionalnega zapora vrnila Valicia. Ni treba povdarjati, da ni bila preveč dobre volje. Kmalu je njena slaba volja postala tudi naša, saj se je ženščina teleportirala po bojnem polju od drevesa do drevesa in jo je bilo nemogoče stisniti v kot in potolči. Od letanja za njo se nam je vsem že delala tema pred očmi, ampak na koncu je MeSmashu vendarle uspelo, da ji je zadal udarec, ki jo je prizemljil. Ampak ne preden je njej uspelo prizemljiti Kvotheja. Na tem mestu velja omeniti nezdrave trenutke, ki si jih je le-ta izbral za občudovanje… določenih delov Valicie. Sem mislil, da naj bi bili čarovniki pametni, ampak Kvothe mi vedno znova dokazuje, da morda pa temu le ni tako…

Po Hyrnovih spominih uredil DM

View
Kvothe reši situacijo

Zaslišanje je potekalo bolj ali manj po pričakovanjih, to je, veliko razbijanja, krvi in drugih neslanosti. V bistvu je bilo videti da je MeSmashu več do samega mučenja kot do tega da iz ujetnika izvleče kako informacijo. Po tem ko je ubil prvega volkodlaka in ni bilo videti da bi to imelo kakršen koli spodbuden učinek na drugega je prešel na bolj… direktne metode o katerih ne želim razglabljati tukaj. Žal se je tudi to pokazalo kot neučinkovito.

Po kake pol ure mrcvarjenja, tuljenja in dejstev o anatomiji volkodlakov, ki jih res nisem želel vedeti, smo ostali vendarle pogruntali da tako ne bo šlo dalje in namignili Khamu naj se poskusi on pogovoriti z žverco. Presenetljivo je to imelo dokaj boljši učinek od mlatenja s kladivi, saj se je volkodlaku jezik skoraj takoj razvezal. Na žalost tisto kar smo zvedeli od njega ni bilo nič dobrega.

Po njegovih besedah se je njegovo pleme, ki je sicer majhno, ampak dokaj močno, dolgo upiralo temu da sklene zavezništvo z gospodarjem doline. Ampak naš prihod in dejstvo da smo od takrat poklali že lepo število pripadnikov prej omenjenega plemena je vendarle prepričal poglavarko plemena da pa ideja morda vendarle ni tako slaba. Zakaj nisem presenečen da smo samo s svojim prihodom ponovno povzročili kup nevšečnosti? Kakorkoli, zavezništvo je sklenjeno, in glede na to da je poglavarka, po ujetnikovih besedah, bolj ali manj nora, možnosti da bi jo prepričali da si premisli skoraj ni. Po še nekaj prepriranja smo se odločili da smo iz zverine izvlekli kar smo lahko in končali njegovo trpljenje. Potem smo se odločili da poiščemo volkodlaški tabor.

S pomočjo polomljenih vejic in odtisov tac smo po nekaj napačnih zavojih vendarle prispeli v bližino tabora. Tu pa nas je pričakalo neprijetno presenečenje. Opazili smo da se je velika skupina odpravila iz tabora nazaj proti Barovii. Naš ujetnik je namignil da bodo čas napada verjetno prestavili, ampak nismo pomislili da bi ga pospešili. Začela se je divja dirka, saj smo upali da bomo v Barovio prispeli dovolj hitro da uspemo rešiti vsaj nekaj življenj. In po nekaj urah teka smo se res znašli nad Barovio, kjer pa se je napad že pričel. Očitno je šlo za nek ritual sprejema v pleme, saj je glavnino napadalcev predstavljalo krdelo mladičev v spremstvu nekaj odraslih volkodlakov, ki so jim bili dodeljeni za zaščito. Mladiči so se brž zagnali nad nemočne vaščane, ki so probali pobegniti, žal pa to vsem ni uspelo in nekateri so padli pod kremplji pošasti. V tem času se je naši skupinici uspelo prebiti do vasice in pričeli smo z odstranjevanjem mladičev. Pohvale Kvotheju in Perrinu(morda pa le nista povsem nekoristna… morda), ki jima je uspelo odstraniti večino mladičev in sta s tem krepko zmanjšala nevarnost za vaščane. Ostali smo medtem zamotili zaščitnico in jih po kratkem boju uspeli tudi premagati. Ponovno smo rešili vasico in mislim da nas ima zaradi tega tudi Ashlyn nekoliko raje.

Sled je bila sveža in preživelim volkodlakom smo lahko sledili do njihovega brloga.

View
Pogled v prihodnost

Po tem ko so zapustili Barovio in se odpravili proti Vistanskemu taboru, so naši “heroji“ kmalu naleteli na neznanca, ki so ga pestile nemrtve pojave. Kot je vedel povedati Kvothe, gre za duhove obešencev ki sovražijo vse, ki še vedno dihajo in se trudijo da bi s tem prenehali. Dihanjem, ne sovraštvom. Vedel je tudi povedati da so prikazni močnejše, ko delujejo v skupini, kar se je kmalu izkazalo za resnico, saj je druščina imela nemalo problemov, ko so vsi obešenci navalili nanje. Kljub temu so s pomočjo neznanca kmalu počistili nemrtvo nesnago.

In tukaj so se presenečenja šele pričela. Izkazalo se je namreč da je “neznanec“ nihče drug kot MeSmash. Sicer nekoliko spremenjen, z belo masko preko obraza in nasplošno nekoliko bolj bled (in manj krvav) kot je bil, ko so ga zadnjič srečali, ter s parom kladiv namesto velikanskega meča, ampak še vedno z nenasitno željo po pretepanju in krvi sovražnikov… in vseh ostalih. Kot je vedel povedati, se je zbudil priklenjen na mizo in nek coprnik mu je povedal da bo služil kot poskusni kunec. Seveda se barbaru to ni dopadlo, kar je coprniku tudi hitro in jasno povedal. Morda nekoliko preveč jasno, od coprnika namreč ni kaj dosti ostalo… Odkril pa je tudi da ni več tako spreten z mečem kot je bil (“samo do polovice sem ga presekal“), zato je pograbil par kladiv in se odpravil poiskat bivšo druščino. Vmes so ga napadli duhovi obešencev in na srečo je druščina ravno ta trenutek izbrala za prihod. Ne da je rabil pomoč, mu jih pa vsaj iskati ni bilo več treba.

Kvothe in Kham sta s svojim znanjem religije vedela povedati, da je bil na MeSmashu očitno izveden temačen ritual, saj ni bil več tipičen gorjan, ampak revenant, truplo vrnjeno od mrtvih, saj očitno še ni opravilo svoje misije. Sicer dvomim da v primeru MeSmasha to pomeni kaj drugega kot razbijanje betic, ampak pustmo stat! Tudi to da je bil Kvothe čisto preveč navdušen nad ritualizmom…

Ko je bilo to za nami smo se odpravili dalje proti Vistanskemu taboru in tja prispeli brez večjih zapletov. Smo pa vse težave, ki jih nismo imeli na poti nadomestili v samem taboru. Če drugega ne, Perrin je spoznal, da so na svetu še boljši tatovi kot on sam, ko je po “pogovoru“ z otroci Vistanijev spoznal, da je njegova torbica lažja za 20 zlatnikov. Miselni zaznamek za naprej – nikoli ne kaži oziroma VABI tatov z zlatniki iz svoje mošnje. Lahko sprejmejo povabilo. Volja za pogovor ga je po tem hitro minila in pospravil se je v kočijo madam Eve, ostali pa smo mu sledili. Tukaj se je šele začela komedija… ali naj raje rečem, tragedija. Kvothe je takoj po prihodu v kočijo spoznal, da je tukaj nekoliko pretemno in zacopral urok svetlobe, s čimer se madam Evi nismo ravno prikupili. Na srečo je Perrinu nekoliko uspelo zgladiti vse skupaj, s pomočjo dolgega jezika in par koščki platine. Isti dolgi jezik ga je nedolgo zatem spravil ponovno v težave, ampak na srečo je posredoval Kham in madam Eva je končno na plano povlekla karte, ko smo ji dokazali, da smo nedavno nazaj rešili Barovio pred kugo nemrtvih in da resno mislimo delati dobro, kljub temu da nemalokrat zašustramo vse skupaj.

Vse lepo in prav, ampak stara ciganka je bila v svojih prerokbah, milo rečeno, skrivnostna. Izvedeli smo nekaj o močni sili dobrega, o gozdu v katerem gospodar išče zaveznike, da nas bo on našel večkrat preden bomo mi našli njega in nekaj o bojevanju na visokem mestu? Po resnici povedano, ti spomini so nekoliko megleni. Verjetno zaradi kadila v prikolici madam Eve… in tega da sva se z MeSmashom spustila v razgreto debato o tem kakšna je razlika med tem če sovragovo glavo ujame med dve kladivi ali jo samo razbije ob tla. Tako tukaj računam na koga drugega od mojih sotrpinov, da dopolni kaj manjka…

Po tem ko smo izvedeli vse kar smo potrebovali smo se odločili da se odpravimo nazaj v Barovio in počakamo na nov napad volkodlakov. Polna luna je namreč samo dve noči stran in verjetno bomo lahko storili kaj dobrega, namesto da probamo posekati cel gozd… z kladivi… kot so nekateri predlagali. Na srečo nam ni bilo treba priti niti do vasice, saj so se kosmatinci odločili da nam pripravijo zasedo v obliki vilinske okrvavljene mladenke… ki se je kmalu izkazalo kot ne tako zelo mlada, ne tako zelo krvava in ne tako zelo vilinska. Pravzaprav je bila vse to in še volkodlakinja za povrh. MeSmash je poskrbel, da je kmalu bila spet zelo krvava. Sram me je priznati, da sem bil v tem boju precej nekoristen, ampak na koncu smo uspeli prevladati. In imamo celo dva ujetnika. Po nasmehu na MeSmashovem obrazu se nam obeta dolga noč. Še dobro, da imam dober želodec…

Molim k Dol Dornu da se ta skupina kmalu zbrihta, vsaj malo. Imam namreč občutek da vse preveč drvimo in ne posvečamo pozornosti vsem detajlom. To bi se nam utegnilo še maščevati.

Z minimalnimi popravki po Hyrnovih spominih uredil DM. Še vedno manjka par stvari pri madam Evi, a jih ne nameravam jaz pisat temveč čakam, da mi kdo od vas pošlje kar je še umanjkalo, če je kaj takega…

View
Danovičev sin

Svečenik pokončan. Kopice zombakljev povsod okoli nas. Pa vseeno v vsej tej gnijoči nesnagi ni ničesar vrednega.

Še dobro, da vsaj cerkev v tej zakotni vasici ni čisto brez vsega… Ogled je vsaj malo poplačal moj trud, prinesel 50 platinastih – 40 zame, 10 za zdravilca Khama. Da se ve, kdo si zdravljenje najbolj zasluži. Ostali smo v prazni, hehe… opustošeni, cerkvi. Samo mi . In vonj po razpadajočih zombakljih.

Čeprav je bil svečenikov ritual prekinjen je bilo v cerkvi še vedno čutiti močno nekromansko energijo. Sledili smo poti, ki se nam je za iskanje nemrtvih kar sama ponujala – navzdol. Kvothe je vzel svečenikovo palico, ki mimogrede, ni bila vredna počenega groša, če ne ne bi on prvi položil svojih coprniških rok nanjo, in jo s svojo naučeno coprnijo prižgal. Luč na dnu vodnjaka je razkrila, da je vodnjak pravzaprav 40 čevljev globoka grobnica. Še preden smo se zavedli kaj se dogaja, je bliskoviti Chakk že stal na dnu grobnice,nas pa je čakala vrv po kateri smo se lahko spustili navzdol. Boj je Chakk odprl u svojem slogu – kot strela močan udarec je zadel zombaklja, ki je stražil grobnico. Ko je večji del druščine po vrvi priplezal navzdol, so bili že obkoljeni s trumo možganojedcev.

Jaz na drugi strani sem se še vedno gugal na vrvi in se skušal izogniti Kvotheju, ki je poskušal priti na pomoč (enkrat padel v luknjo, a so ga rešili njegovi copatki), a na koncu spoznal, da bo od zgoraj koristnejši. Na nas je zacopral urok,ki nas je skozi boj varoval pred magijo nemrtvih pošasti. Hyrn se je navkljub Chakkovim opozorilom zapletel v stebre ki so nas z koščenimi rokami zadrževali ob sebi in nas ovirali pri boju.

In ne samo to, na koncu se je začel še valjati po kostnici. Kaj pa naj bi pričakovali, če smo spustili hijeno med trohneča trupla… Sledilo je še nekaj bliskovitih udarcev, polomljenih kosti na obeh straneh,ki pa nikakor niso bile pretežko delo za našega zdravilca. Boj se je končal kmalu, ko se je celotni arkanski trio dotaknil tal. Oziroma je Kvothe rabil celoten boj, da je uspel priti do tal. Ko je padel veliki zombakelj se je nekromanska energija, ki nas je obdajala razblinila.

Trohneče pošasti spet niso pripomogle k izboljšanju stanja v mojem žepu (zakaj še vedno pričakujem, da je vsak zombakelj bogatin z vso svojo zakladnico ob sebi, mi bo vedno ostala uganka), a na vso srečo smo našli še tri trupla, ki sta vseeno vsaj po malem poplačali moj trud. Pa vseeno je bila paladinka Ashlyn neskončno užaljena,ker sem si vzel kar mi pripada. Zakaj hudiča pa mrtveci potrebujejo opremo?!? Mogoče je imelo tukaj kaj opraviti dejstvo, da so trupla pripadal njenim preminulim sodelavcem, ki jih je iskala. Ashlyn je razočarana nad našo “nespoštljivostjo” vsa besna odlomastila. Po stopnicah. Zakaj smo se že morali spuščat v luknjo????

Medtem je Kvothe spoznal, da mu je vera bližje kot magija in da se z lahkoto bori proti temnim ritualom. Temačne sile je z malo truda naučil kozjih molitvic (če je Kvothe temačne sile učil kozjih molitvic, kaj to pomeni za Kvotheja?). Urok je bil dokončno prekinjen in koščene roke so obmirovale. Odločili smo se da sproti še izpolnimo Ashlyjino željo in dostojno pokopljemo njene prijatelje. Zopet smo težaško delo zvalili na Hyrna, a ko je ta nežno polagal trupla v grob je iz enega padla bleščeča zvezda, podobna simbolu Corelleona. Nekako tale zvezdica ni hotela iz njegovih rok in se ni pustila kar tako identificirati. Samo, da hijena zaspi pa bo moja. U ušesih že slišim zvok zlatnikov, ki bodo padli v žep. Ob govoru in zvokih lire smo se dostojno poslovili od padlih herojev.

Ker vidim mojega spoštovanega kolega Perrina poleg kroničnega pomanjkanja dobrega merjenja pesti še luknjav in počasen spomin, naj nadaljujem jaz, Hyrn.

Med stvarmi, ki so bile v grobnici smo našli pripomočke za izvajanje temnih ritualov in dnevnik duhovnika po imenu Danovič. Duhovnik je branil vasico pred vsemi sortami nevšečnosti, dokler mu niso fentali sina. Potem se mu je odtrgalo, zmeraj bolj se je zapiral vase (kot se je videlo v njegovem dnevniku) in na koncu mu je uspelo pogruntat ritual s katerim je obudil sina od mrtvih. Stranski učinek je bila kuga nemrtvih ki je do nedavnega pestila Barovio. Doru, kot je bilo sinu ime, je zadnji padel v boju v katakombah.

Po pokopu Ashlynih sodelavcev smo se odpravili nazaj v center Barovio, ki je bila po vseh zombakljih, ki smo jih prej videvali sedaj čudno mirna. Na mestnem trgu so bili na barikadah zbrani vsi preživeli vaščani. Ki so želeli videti, če je res konec kuge, ki jih je pestila. Triumfalno smo oznanili naše zmage, a vaščani so bili sicer hvaležni, vendar nič kaj veseli, saj jih je sedaj čakal pokop trohnečih trupel na ulicah (mnoga od njih so bila še pred kratkim sorodniki in prijatelji).

Kljub temu si je Ismark vzel čas in se pogovoril z nami, med drugim je povedal, da pomanjkanju veselja botruje dejstvo, da so še vedno na milost in nemilost prepuščeni godpodarju ter da je bila dobra stran zombakljevskih napadov to, da jih vsaj volkodlaki niso napadali. Edini, ki jih Gospodar kolikor toliko pusti pri miru so Vistaniji, ki se lahko svobodno gibljejo v in iz doline, vse ostale “požre” megla. Pri Vistanijih domuje tudi vidka Madam Eva za katero nam toplo priporoča, da jo obiščemo, saj nam zna zelo pomagati.

Perrin in Lustus sta se odpravila, da bi pripeljala Irino v vas. A kljub neverjetnim zmožnostim prepričevanja se ni pustila prepričati temveč jima je naročila, da naj pride Ismark k njej in ji pomaga organizirati pokop očeta Kolyana (HEH, vsa prepričljivost ne pomaga, če si infantilen bebček.) Medtem smo se ostali pridružili Ashlyn v krčmi in ji pomagali piti. Ashlyn je opazila zvezdico in komentirala, da ima ta zvezdica svoj lasten um in želje. Še več mi je kasneje preko telepatije povedal sam Emblem Ossandryje, kot se imenuje :D

V pomanjkanju boljših idej smo se odpravili proti Vistanskem taboru. Ko smo v zgodnjem popoldnevu prišli čez hribček, ki je nudil razgled na odcep proti taboru smo zagledali osebo, ki je bila v težavah.

Po Perrinovih in Hyrnovih spominih uredil DM

View
Primerjalna religija

Paladinka je agresivno planila proti nam, a se ustavila, ko je opazila otroke, ki smo jih pripeljali. Njeno ime je bilo Ashlyn, paladinka Srebrnega Plamena, zaščitnica vaščanov. Izkazalo se je da je dekle precej nezaupljivo, saj se je po kratkem pogovoru z njo izkazalo da je pripravljena na precej radikalne ukrepe pri omejevanju plime nemrtvih ki tretutno muči Barovio in njene prebivalce. Komaj je druščina iz Ashlyn uspela izvrtati kaj več kot njeno ime in kaj počne tukaj, že so se zaslišali udarci po vzhodni barikadi in kmalu je le ta popustila pod udarci nemrtvih ki so začeli naletavati kot plima. S Kvothejem sva odšla braniti vaščane, ki so se skrivali pred zombaklji. Tukaj sva pogumno branila vaščane in zaloge žlahtne kapljice, medtem ko so ostali brili bridki boj. Ker me ni bilo se v sledečih dogodkih naslanjam na spomine mojega kosmatega prijatelja.

Ko se je barikada vsula in so začeli na trg majati zombiji, je Ashlyn na pomoč poklicala svojo kolegico. Izkazalo se je da gre za lepšo različico Kvotheja, saj je bila tudi Mozzroi po zanimanju čarovnica, podobno pametna in podobno samovšečna. Kljub temu (ali rano zato) sta se dekleti izkazali kot dobri bojevnici, predvsem Ashlyn, ki je zadrževala zombije, da niso mogli priti do Mozzroi in ostalih, medtem ko je slednja coprala svoje coprnije in s tem onemogočala reki nemrtvih, da bi se lahko bolje razporedili in postali še večja nadloga. Na drugem koncu sva Hyrn in Perrin pucala svoj delež nemrtvih, in kljub občasnim težavam (Perrin se je spet izkazal za prekleto nepredvivljivega) jima je uspelo, da sta na koncu prevladala. Rane so bile sicer globoke in krvaveče, a s pomočjo hitrega Chakka in božanskega Khama, ki je druščino zdravil, se je boj kljub precej črnim obetom zaključil v korist naših junakov. Mnogo je bilo trenutkov, ko smo dvomili v naše preživetje, a na koncu smo prevladali.

Ko je bilo najhujše mimo smo se odločili, da bomo povprašali po krčmi, če ima slučajno kdo na razpolago kakšna zdravilna zelišča. Khamova in Chakkova bolezen je pila njuno zdravje, in potrebno se je bilo znebiti zombijske kuge. Seveda je bila večina vaščanov preveč prestrašena oziroma ni imela ničesar kar bi jim koristilo. Povprašali smo Ashlyn, če mogoče ve kje bi le-te dobili. Trgovec čez cesto ji je dolgoval še uslugo in je Khama napotila k njemu. Hyrn je medtem našel sina burgomaistra Kolyana Indirovicha, Ismarka in mu pokazal pismo, ki ga jim je poslal njegov oče. Kmalu so odkrili da je burgomaister že nekaj časa pokojen, ubit s strani grofa Strahda in sploh ni mogel poslati pisma. Ismark je vedel povedati, da je njegovo truplo v družinski vili in da ga pazi njegova sestra Irina in druščino prosil, če jo lahko pripeljejo v gostilno, saj bi bila tam bolj varna. Chakk je to nalogo velikodušno vzel na svoja pleča in se kar preko streh hiš odpravil do graščine, da bi sestro pripeljal nazaj. Se je pa izkazalo da je bilo vse skupaj bolj kot ne samo dobra vaja za meniha, saj je bila Irina precej trdoglava in se ni dala prepričati (ali pa je bil Chakk nesposoben pri prepričavanju) in menih se je nazaj v gostilno odpravil prazih rok, spet čez strehe.

Hryn in Perrin sta medtem uspela izvedeti, da nemrtvi prihajajo iz cerkve, nekoliko višje v mestu. Tja sta se že dva dni nazaj odpravila dva Ashlynina kolega. Ashlyn in Mozzroi sta izrazili željo da bi se odpravili v raziskovanje. Ismark je bil sicer zelo jezen ker druščina ni izpolnila naloge in mu pripeljala sestre (bolj razočaran), ampak je večinoma ostal preslišan. Izborili so si mesto na tleh v gostilni in počakali na jutro, vmes pa je Kham uporabil svojo magijo in se pozdravil zombijske kuge, medtem ko je CHakku uspelo okužbo premagati z močjo svoje trdoživosti.

Brž zjutraj se je druščina odpravila proti cerkvi in do tja so prispeli brez večjih problemov. Ko so se približali cerkvi so Ashlyn, Mozzroi in Kham brž začutili da je tukaj res izvor nemrtvih, saj je bil sam zrak nasičen s temačno, nekromantsko energijo. In res, brž ko so odprli vrata se je zaslišalo skandiranje globokega glasu in je bilo jasno, da je v teku temen ritual. Chakk se je odločil, da nima smisla preveč čakati in brž zadirjal v cerkev. Ko je prišel nekoliko globje je opazil, da pred oltarjem kleči možak in da je on tisti, ki skandira ritual. Brez obotavljanja je zdirjal do njega in ga mahnil, da ji videl vse zvezde. Sicer je bilo to dovolj, da je ustavil ritual, je pa s tem precej rajezil duhovna, ki mu je ljubeznivost vrnil. Ko se je boj med dvema komaj dobro začel razplamtevati, so v cerkev prišli še ostali, ampak ustavile so jih trume zombijev in dva nava. Perrin se je uspel izmuzniti med gužvo in skupaj s Khamom sta clerica precej zdelala. V kratkem se jima je pridružil še Hyrn s svojo sekiro, kar je Chakku, ki je takrat izgledal že precej slab, omogočilo da se je umaknil in zajel sapo. Ravno v tem trenutku pa je duhoven, ki je očitno dobil en udarec preveč, od sebe izpustil temen oblak nekromantske energije, ki je imela uničujoč učinek na njegove nasprotnike. Ampak tudi to mu ni pomagalo, saj je kmalu padel pod združenimi močmi naših herojev, ki so se pridružili Hyrnu, ko so počedili zombijsko nesnago, ki jim je še stala na poti.

View
Smrt MeSmasha

MeSmasha ni več. Sploh. Saj je bil neprijeten in skozi se je zafrkaval iz mene, a tega si ni zaslužil.

Na križišču kjer smo se borili je zavela tišina, a ne popolna. Tista mučna kot, da te nekdo opazuje. A ni bilo nikogar videt skozi meglo. Pa kakšen kratek visok piskajoč smeh od nekod. V iskanju preživelih smo se podali globlje v mestu, a nismo prišli daleč.

Komaj smo naredili par korakov se je smeh okrepil in s streh so med nas padle krilate pol ženske pol ujede – harpije. Kremplji, čekani in prediren glas. Preden smo se dobro zbrali sta zakričali na nas s takšno močjo, da smo skoraj vsi ostali omamljeni Chakk in Hyrn sta uspela reagirati in eno potolči, druga pa je med škodoželjnim smehom pobegnila.

Kriki pa so privabili mrhovinarje. Zombije. Celo hordo. Usuvali so se iz leve, in iz desne, odrezali so nam pot ven iz vasi. In prihajali in prihajali in prihajali. Večina je bila švohnih a mnogo, premnogo jih ni bilo. Chakk, MeSmash in Hyrn so se pognali vsak proti svoji ulici in pričeli krvavi ples. Zakaj niso počakali, da se umaknemo in bi nas svojat napadala le iz ene smeri, ne bom nikoli izvedel. Ostali smo jih hitro podprli. A prišli so še besi, ki so dvigovali padle zombije, metali smrtonosno energijo in s svojo prisotnostjo dosegli, da je naš duhoven v paniki narobe ocenil svoj beg.

Ah, saj smo jim podkurili. Zombiji so padali kot za stavo… A bilo jih je preveč vedno novi, vedno več prostora pa vedno manj. Eden od besov je uspel prikovati MeSmasha na mestu in kljub njegovi herojski moči in neverjetnemu besu se ni uspel rešiti. Kot pokošeni so padali a vsaka ranica, vsaka praska, vsaka minuta nam je pila energijo. In potem je padel Kham.

Takrat je postalo jasno, da če bomo ostali bomo zombijska hrana. Poskušal sem, res sem poskušal. A moja magija ni bila dorasla, da bi MeSmashu omogočil, da se umakne. Sam pa tudi ni hotel za to slišati. Njegov mogočni meč je padal in zombiji pod njim, a bilo jih je preveč. Kvothe je pokril naš umik s svojo magijo, ki nam je zastrla pogled ravno, ko je čisto obkoljen okrvavljen togotno kričal “KDO BO ŠE?! KOGA ŠE UBIJEM?” A udarci so padali od povsod.

In potem smo bežali, po ulici, v vas. A tudi to so nas pričeli obkrožati. V megli so se pojavile postave zaslišalo se je hropenje “M’ŽGANI!!!!” Počasi me je zapuščalo upanje.

“PROSIM POMAGAJTE!” Glas iz hiše za našim hrbtom “HITRO!” To je bila najboljša izbira skozi vrata, skozi trop gnusnih podgan in v zgornje nadstropje. Oče in trije otroci: “Prosim pomagajte! Ostali smo tukaj, vaščani pa so zbrani pri vaškem trgu kjer so se uspeli zaščitit pred zombiji. Pomagajte!” Hyrn je hitro zaprl loputo v spodnje nadstropje in jo obtežil z omaro. Kham, ki se je osvestil je našel rešitev: “Čez strehe!” Chakka ni bilo potrebno prositi zagrabil je enega od otrok in skočil na sosednjo streho skozi okno. Hyrn je bil naslednji z drugim otrokom pod pazduho in mano v sedlu. Tako za njim Perrin, ki je tretjega otroka dvignil kar nad glavo in jo pocvirnal. Oče in ostala dva so nam sledili. Že prvi skok iz hiše na hišo je pokazal, da naš čarovnik ni najbolj atletski tip. Hyrnovo hitro posredovanje je bilo edino kar ga je obvarovalo pred padcem.

Zombiji so nam sledili ob hišah na streho, a skoka niso zmogli. Še ena skok in bili bi na varnem.

A tokrat je tudi Kham slabo precenil razdaljo. Chakk ga je ujel, a Hyrn ni bil dovolj hitr, da bi pomagal Kvotheju. Za trenutek je obstal v zraku in padel proti grabečim rokam in hlastajočim zobem.

In se v naslednjem trenutku pojavil na strehi. “MOJI DRAGI SANDALI!” Je presrečen vzkliknil. S strehe se nam je odprl pogled na zapuščen vaški trg kjer je sredi trupel zombijev klečala ženska v polnem oklepu. Hitro smo skočili dol.

V trenutku je imela orožje in ščit v rokah: “KDO SI UPA IZZVATI BES SREBRNEGA PLAMENA?”

View
Kruto prebujanje

Kako se je tole začelo? Z nežno glasbo. Ta me je zbudila v popolnoma neznani sobi brez kakršnihkoli okraskov, to je bila sicer precejšnja izboljšava na zadnji spomin, ki sem ga imel – Darguun in njihove suženjske jame. Poleg vse moje opreme sem ob pogradu našel še pismo, ki me je vabilo na dvorišče. Uredil sem se, kolikor se je v razmerah pač dalo in stopil iz sobe v gužvo velikih. Takoj sem spoznal Hyrnove šape in Perrina, a ostali mi niso bili znani. Okrogla stavba, centralno dvorišče, ki se odpira na ven in razgled na stolpe okoli katerih so šibale leteče kočije. Sharn. Končno civilizacija!

Hrup velikih je počasi postajal neznosen zato sem prevzel vajeti in uvedel malo reda. Ko smo se predstavili, tile veliki nimajo nobenih manir, smo ugotovili, da smo vsi vabljeni na dvorišče. Ker jim očitno ni potegnilo, sem moral predlagati in voditi pot dol.

Sharn je sicer Sharn ampak niti jaz, Lustus ir’Voise, nisem bil pripravljen na našega gostitelja. Gromozanskega rdečega zmaja. In potem ti ta beštja še pove, da te je vrnila od mrtvih, ker še nisi izpolnil svoje vloge v zmajski prerokbi. Od mrtvih? Seveda smo hoteli vedeti več, a zmaj ni hotel ali ni vedel dosti več kot to, da so nas našli v bližnji taverni “Pri polomljenem konju” in da je sled za morilcem magično izginila v okolici Karrnathske doline Barovia. Čakali smo, če nam bo povedal še kaj oziroma kaj bo zahteval za svojo uslugo, a se je izkazalo, da si je že sam postregel od ostankov našega plena. Ja. Ostankov kot je povedal smo prišli v “Polomljenega konja” polni denarja in magičnih predmetov. PUF! Ni več. No ja, sej če umreš je to nekako za pričakovat. A je povedal, da jo je naš morilec odpeketal z večino (naša vrnitev od mrtvih je stala 500 galifarjev po glavi) bogatstva. Še ena zadeva za poravnat.

Zmaj je očitno izgubil zanimanje za nas in v pomanjkanju boljših idej smo se odpravili proti “Polomljenemu konju”. Dobro smo vstopili, ko je nekdo stekel in pobegnil skozi zadnja vrata. Chak, Hyrn in MeSmash so se pognali za njim.

Skok čez mizo, mimo gostov, z ramo v vrata in že so bili zunaj. Njihove oči so ujele še neznačev plašč, ki vihra med ljudmi na ulici in že so se podali v lov. Hyrn in MeSmash direktno skozi gnečo, Chakmal s skakanjem od stene do ljudi do okenske police in na konec ulice. Vsi trije so se precej približali, ko je ta skočil čez most. Skoki za njim so se končali nadstropje nižje na drugem pravokotnem mostu in že so mu sledili po uličicah. Hyrn in MeSmash sta že skoraj ujela neznanca, ko ga je pokosila Chakova pest. Ta je izkoristil svoje poznavanje uličic, da je prišel pred druge in salta je ustavila neznančev beg. MeSmash je bil rahlo slabe volje, ker je moral teči in je reževa zelo grobo obravnaval. A ne dolgo, saj se je onesvestil. V želji, da bi dobili kakšen odgovor so gospoda odvlekli s sabo v bar.

Mislim, da mi ni potrebno povdarjat, da prisotni v baru niso bili ravno pomirjeni nad pogledom na okrvavljenega reveža, ki ga matrata gorjan in gnol. V izogib morebitnim težavam sem predlagal, da bi se umaknili v zmajev tempelj. Seveda ni šlo brez obveznega vojnokovanega stražnika. Neumnega, ZELO lahkovernega vojnokovanega stražnika. In zasliševanje smo nadaljevali v zmajevem templju. Zmaj je neznancu naklonil en zelo zobat nasmeh in tako kar precej pomagal pri osveževanju spomina. Čeprav je seveda MeSmash spraševal napačna vprašanja. Ko smo končno prišli do pravih vprašanj je Frank, tako je bilo revežu ime, pel kot kanarček.

Sicer ni vedel ničesar o naših umorih, še zdaj me zmrazi, ko pomislim na to. Je pa vedel povedati, da je nek škrat po imenu Varikov iskal informacije o naši lokaciji. Povedal je še, kje je našel tega Varikova in da mu je dal za informacijo 50 galifarjev, ki jih je že zapil. MeSmash ni želel oditi brez maščevanja in je strgal oblačila z njega. Ob tem je na tla padla kuverta z žigom hiše Lyrandar v kateri je bila bianco vozovnica za Karrnath za prinositelja in spremstvo. Pove, da jo je sunil Varikovu, a ni našel kupca in nam jo z veseljem prepusti. V iskanju sledi smo se odpravili do stanovanja, kjer nam je odprla razjarjena lastnica, ki je sama iskala Varikova, saj ji je bil dolžan še najemnino.

V pomanjkanju boljših sledi in ker je vse kazalo na Karrnath, smo se odločili, da izkoristimo nenadejano darilo Varikova. V Sharnu smo hitro našli zračno ladjo namenjeno proti Karrnathu in polvilinci na njej so z veseljem sprejeli pisanje, ki smo ga prinesli. Sicer so bili bolj tovorna ladja in so zato imeli na razpolago le eno kajuto, ki jo je dobil Hyrn kot nosilec pisanja. O potovanju samem ne bom izgubljal besed, bodi dovolj, da bolj nesramnih, neolikanih in neumnih bitij kot so tile polvilinci še nisem srečal. Pristanek v Karrnathu je bil dobrodošla odrešitev.

Ne glede na to, da smo pristali v neki od boga pozabljeni vsici na zahodu Karrnatha. Krčma se je zdela kot logično mesto za pričetek iskanja in glej ga zlomka, obrodila je sadove. Očitno tale naš krvnik ne mara plačevati računov. Točaj je bil več kot navdušen nad tem, da pomaga usmerit nekoga, ki bo vsaj v določeni meri izterjal dolg. Varikov je menda govoril s hribovskim naglasom, ki ga govore ljudje blizu meje z Mrorskimi imetji in kjer se nahaja Barovia.

Kvothe se je izkazal za precej uporabnega, ko je izvedel ritual fantomskih konjev, ki so nas do zadnje gostilne pred Barovio pripeljali v poznem popoldnevu. Ustavili smo se za pijačo, ko je v gostilno vstopil v pisana oblačila odet mož. Premeril ja sobo in se usmeril k nam na mizo vrgel pismo.

Pismo burgomajstra

Preden smo uspeli karkoli vprašati je izginil skozi vrata in po poti proti Baroviji. Hitro smo poskakli na konje, da bi ga ujeli, a je izginil. Tako smo nadaljevali pot. Z večernim somrakom je prišla megla, ki se je pričela gostiti in kar naenkrat so se razblinili Kvothejevi konji. Mogoče sem ga prehitro hvalil. Megla pa kot bi nas potiskala naprej, nenaravno tiho skoraj smrtonosno. Zdelo se mi je kot, da vidim zdaj kričeče obraze, zdaj grabeče kremplje. Nato smo slišali topot konjskih kopit. Blizu. Preblizu. Iz megle so proti nam skočili konji, ki so vlekli kočijo. Prehitro, da bi se umaknil.

A bili so le iluzija ustvarjena od megle. Uspeli smo razbrati grb na kočiji – družina Von Zarovitch. Kvothe je hitro ugotovil, da je megla rezultat močnega rituala in špstl čisto navdušen. Pot se je hitro spustila in ko se je megla pričela tanjšati smo zagledali visok obok z napisom dobroošli v Baroviji. Dobrodošlice ni bio čutiti. Pozdravile so nas pred kratkim opuščene stavbe. Razbita okna, vrata, polomljeno pohištvo, krvavi madeži. Ne vem kaj je bilo bolj srhljivo megla ali ta opuščenost.

Na prvem križišču smo naleteli na uničen voz ob katerem je bilo nekaj trupel. Približali smo se, da bi jih preiskali. A niso bila mrtva oziroma so bila nemrtva. Iz stavb so se v trenutku vsuli zombaklji. Bitka je bila kratka, a krvava. Najslabše sta jo odnesla Chakk in Kham, ki so ju mrhovinarji okužili z neko boleznijo.

View
Vse zgodbe o slavi....

Tule bo NEKOČ povzetek zadnjega igranja in dogajanja do sedanje kampanje….

View
Topla dobrodošlica

Družba je po zadnjem spopadu, osvežena in okrepljena nadaljevala še dalje v skrivnostno oporišče. Med potjo so odkrili dolgo in ozko sobico v kateri so tukaj živeči očitno spravljali razno razne potrebščine – strokovno imenovano skladišče. Po ogledu in preiskavi so našli nekaj koristnih stvari zase (predvsem vesel je bil Lustus, ki je našel nekaj materiala za svoje zopr….coprnije ter Sledi, ki je dobil nov totem). Odpravili so se dalje in kmalu prispeli v zanimivo sobo, ki je imela osem sten ter strop in tla.

Lustus je iz znaka bikove glave na tleh sobe razbral, da je soba v neki povezavi s hišo Cannith – mogoče celo oporišče, ki ga iščemo. Vsem ostalim je bilo jasno, da se je tukaj zgodilo nekaj strašnega, saj so po tleh ležali ožgani ostanki večinoma človeških trupel. Tudi del nekaterih sten je bil bolj ali manj porušen. Združeno z dejstvom, da je precej ostankov teh zidov ležalo v sami sobi in oteževalo premikanje je bilo jasno, da to ni ravno prijazna lokacija. Opazili so tudi, da se v sobi nahajajo neke čudne šobe, ki so nekoč očitno bile del nečesa večjega in so bile verjetno odgovorne za zooglenele ostanke trupel. Lustus, brihten kot je, je uspel pogruntat, da je zadeva očitno porabila vso magično energijo, ki jo je nekoč davno gnala in je neaktivna.

Ravno, ko si je druščina nekoliko oddahnila se je spet zgodilo nekaj nepričakovanega – zdaj bi temu lahko rekli pričakovanega? Iz tal se je prikazal, kot se je kmalu izkazalo, bivši gospodar kovačije Haestus. Kot sta vedela povedati Gamal in Lustus je šlo za kovačijski bes, nemrtvo zverino, ki ponavadi nastane kadar pride do množičnega poboja živih v ognju in obstajajo samo za to, da trpinčijo žive. Kot se je pokazalo se nista motila saj je bil bivši gospodar precej vzvišen in se nekako ni dal motiti od grupe do zob oboroženih pustolovcev. Kdo je bil tukaj bolj neumen je še zdaj odprto za debato ampak v splošnem se vsi strinjajo, da bi naši heroji lahko postopali bolj modro kot, da so na gospodarjeve zbadljivke odgovarjali z žalitvami. Če je to kaj vplivalo na razplet dogodkov pa puščamo zgodovini, da ugotovi. Mi imamo dovolj drugih težav na grbi.

Kot so jih imeli naši heroji. Po par minutah in izmenjanih žaljivkah se je gospodar odločil, da se mu ne da več ukvarjati z očitno manjvrednimi, neotesanimi ter neumnimi bitji in se pričel pogrezati nazaj v tla. Ampak preden je izginil mu je uspelo v neživljenje vrniti velikanskega iz kosti sestavljenega črva in dva roja nemrtvih insektov. Iiiiiin kot se je izkazalo tudi prej omenjene šobe očitno niso porabile še čisto vse svoje energije saj so kmalu oživele in pričele pljuvati ogenj po naših znancih. Ogenj, ki je bil, kot se je kmalu izkazalo, prekleto mrzel. Zagrobniško mrtev, v bistvu.

Razplamtela se je še ena bitka epskih razsežnosti v kateri sta Lan in Gamal skrbela predvsem za to da sta držala črva na vrveh (in na konicah svojih orožij), medtem ko so se Lustus, Perrin in Sledi posvetili rojem insektov. No ja, Sledi se je bolj posvetil ohranjanju svojih kolegov pri življenju. Oziroma, temu se je posvetil njegov žerjav. Naš pogumni (in očitno precej pametni) bik se je namreč, vsaj po izgledu sodeč, zataknil med štoke vrat in se sploh ni uspel (oziroma poskušal) prebiti v sobo kjer je boj potekal. Večina druščine je v tem boju utrpela hude rane saj jim je nemalo preglavic povzročalo dejstvo, da ugrizi, včasih pa celo sama bližina nemrtvih povzročata odmiranje živega tkiva. Edini, ki s tem ni imel prevelikih problemov je bil Gamal, saj ga je njegova božanska (jako božanska) dediščina ščitila pred tem.

Boj je bil res napet, zdaj s prednostjo na strani nemrtvih, zdaj na strani naše grupe nesojenih herojev (mnogokrat doslej se je namreč že pokazalo, da znajo bolje tepsti pijančke in drug drugega kot pa resne pošasti) in nič ni pomagalo, da je past v sobi vsake toliko časa bruhnila svoj ogenj zdaj na enega zdaj na drugega junaka. Lustus je kmalu spet zapregel svoje male (res majhne) sive celice in se posvetil razpletanju magičnih vzorcev energije v sobi in kmalu mu je uspelo, da je past že skoraj onesposobil. Ampak ni prišel povsem do tega. Saj je imel polne roke izmikanja kleščam in zobem nemrtvih insektov. Po tem ko je parkrat že skoraj padel po tleh se mu je uspelo izmuzniti iz sobe. Za zanamce naj povemo, da je ta manever še danes poznan kot “Prehod skozi dvojna vrata”. Še sreča, da imajo krave širok razkorak in da so gnomi, kljub velikim ustom in nosovom dokaj majhni drugače nam dragega Lustusa danes morda ne bi bilo več z nami.

“Res velika škoda…“

“Tišina Gamal!“

Kakorkoli, boj v sobi se je med tem časom obrnil v prid našim junakom. Lan in Gamal sta medtem že uspela nemrtvega črva dovolj omehčati, da ga je Lustus z srečnim zadetkom uspel pokončati… ponovno? Gamal je s tem dobil možnost, da rezplete nekromantske vezi, ki so poganjale del zahrbtne pasti, ki jo je brž izkoristil. Ostali sta samo še roja insektov, ki sta brž podlegla skupni moči skupine. Po tem so se vsi skupaj odločili, da spet malo predahnejo in se pokrpajo. Ker jih bivši gospodar ni več moril, so to storili brez opaznih problemov in polni novih moči (definiraj polni) odšli dalje.

Aja, kaj se je zgodilo s Perrinom sprašujete? No ja, po tem ko je dejansko uspel storiti par koristnih stvari (ena od njih je bilo poljubljanje tal… s hitrostjo za katero bodo mnogi povedali, da verjetno ni zdrava) spet ni mogel iz svoje kože. Za konec svojega performansa je uspel po tleh spraviti vsem dragega žerjava (in s tem Sledi prizadejati edino rano, ki jo je utrpel v tej bitki – pameten minotaver) in nadaljeval z Lustusom. Mali mož je od silnega navdušenja preprosto onemel (in padel po tleh) od koder so ga z malo pomoči spet uspeli postaviti na noge. Perrinu je tako uspelo zapolniti skoraj vse kvadratke na “Onemogoči svoje sodelavce” listku. Edini, ki mu še manjka je Lan. Če mu bo to uspelo naslednjič, pa bomo videli prav kmalu. Trenutno Perrin hodi spat nekoliko nelagodno, saj mu že tričert (bolj tri petine) druščine vsaj zvečer za lahko noč ne nameni drugega kot hladne poglede.

Po Gamalovih spominih uredil DM – Boldrei se je nasmehnila Gamalu in ojačala njegovo zvezo z božanskim.

Stanje herojev:
  • Lan: še 9 izbruhov, polne HP, porabljen Serpentskin armor, še 2 AP
  • Gamal: še 2 izbruha, 50 HP, porabljen Wrath of Divine, še 1 AP
  • Perrin: ni več izbruhov, 36 HP, nobenih dnevnih moči, 2 AP
  • Sledi Žerjavom: še 9 izbruhov, 51 HP, porabljeni Spirit of the Keeper+Spirit of Life+Brooch of no regrets+Exalted chainmail, 1 AP
  • Lustus: še 3 izruhi, 11 HP, porabljen daily lvl5, 0 AP
Našli ste:
  • Winter’s grasp +2 totem (Sledi žerjavom)
  • Residuum v vrednosti 1000 gp (Lustus)
View
O mašini

Po končanem počitku se je skupina odpravila dalje. Zaslišali so zvok slapu in se odločili da raziščejo od kje prihaja. Našli so slap in luknjo v katero je padala voda in v njej, truplo. Odločili so se raziskati kaj se je zgodilo. Lan se je javil da se bo spustil v luknjo, ampak kljub njegovim plezalnim spretnostim in pomoči v obliki vrvi je vseeno precej neslavno zgmrel v luknjo. Par odrgnin pozneje je odkril da gre za truplo goblina plemena Nosilcel Besede ki ga je v roke dobilo sovražno pleme Nosilcev Meča (s katerimi je skupina zaplesala v vhodni jami) in se odločilo da iz njega naredijo primer. Sicer je ostala skrivnost kakšen primer so iz tega hoteli narediti, glede na to da je truplo ostalo na dnu jame, ampak dobro, nihče se ni trudil razumeti goblinov.

Odkrili so tudi rov ki je peljal dalje v špiljo. perrin, ta nebodigatreba, se je odločil da bo malo raziskal kaj se dogaja. Odkril je da se na zidu nahaja neke vrste magična runa, ki jo je skoraj sprožil, ampak se je še pravočasno umaknil na varno razdaljo. Lustus, z svojim širokim znanjem o magiji je vedel povedat da je to neke vrste eksplozivna runa, ki se sproži če se ji pride preblizu. Perrin jo je poskušal deaktivirati. Na žalost se je izkazalo, da njegovo znanje o magiji morda vseeno ni dovolj veliko. Perrin je pobegnil s teleportom, a Lustus… Sledilo je par zelo zabavnih sekund (vsaj za Gamala, malo manj za Lustusa) ko je Lustus neprostovoljno oponašal žogo. Ko je bilo vseega konec, so se odpravili po zdaj bolj varnem prehodu in kmalu prispeli v sobo kjer je bilo več neaktivnih vojnokovanih (v različnem stanju propada) in čudna mašina z velikim kristalom. Spet se je izkazal Perrin. Ki je, medtem ko so se ostali odločali kaj bi bilo najboljše narediti, zadirkal do mašine in se obesil na kristal ter ga probal zlepa ali zgrda izruvati in njegovega ležišča. Na žalost je kmalu odkril da je to slaba ideja, ko so vsi na videz neaktivni konstrukti nenadoma oživeli. Na njegovo srečo se je ostanek pustolovcev hitro zbral in mu priskočil na pomoč. Ne dovolj hitro, da bi lahko preprečili njegovo lansiranje preko sobe (očitno se stroju ni dopadlo, da ga šlatajo tuje roke), ampak dovolj hitro, da so zapletli vsaj svojega pločevinkota v boj. Manjši, že napol razpadli, so hitro padli pod udarci, večji pa so bili nekoliko bolj trd oreh. V boju se je izkazal Lustus, ki je (nekateri še do tega dneva teorizirajo, da še sam ni vedel kako mu je to uspelo) z močjo svojega uma razbil kristal na mašini na majhne kosce in tako preprečil ponovno vstajenje že pokončanih pločevinkotov. Gamal še danes rad razlaga, da je bilo verjetno celo za kristal preveč… konec koncev, govorimo o Lustusu.

Boj se je odvijal bolj ali manj v prednost naših junakov. Lanove taktične poteze (in njegov meč, ki mu preprosto ni mogoče ubežati), Gamalovo krvavenje (prepričani smo, da je samostojno uspel dokazat, da človeško telo lahko deluje z manj kot tremi litri krvi), Sledi Žerjavom in Lustus sta se izkazala kot sposobna zdravilca… in potem je tukaj Perrin. Saj ne, da mu kdo očita da je nekoristen, ampak če bi se naučil meriti in usmerjati svoje kaotične energije nekoliko bolj v smer sovražnikov in pazil, da ne ujame tudi članov lastne ekipe, bi ga bili vsi še nekoliko bolj veseli. Izkazalo se je, da ima usoda smisel za humor in ironijo, saj je Perrin najprej uspel spraviti že tako precej načetega Gamala na tla z dobro merjenim strelom (ZELO dobro merjenim, direktno v uho) in še ne dobrih deset sekund kasneje to ponoviti. Na srečo izgleda, da je gospa Sreča res slepa in Gamalu je, z opeklinami tretje stopnje uspelo preživeti.

Izkazalo se je da so sovražnike obvladali, zato so se odločili da si vzamejo krajši počitek. Večina ekipe se je odločila da se odpočije na mestu samem. Samo Gamal se je odločil za sprehod nazaj do slapa z izgovorom, da potrebuje vodo za čutaro. Sledi Žerjavom še do tega dneva prisega, da ga je slišal mrmrati nekaj o lutkah in dolgih iglah ter čarodejih… Medtem je Lustus demontiral aparat na sredi sobe in iz njegovega drobovja izvlekel tri drage kamne – peridot, biser in turkiz (vsak vredenosti okoli 100 zlatnikov)

Povzetek na podlagi Gamalovih spominov pripravil DM
  • Sledi: 36 HP, vsi zdravilni izbruhi in dnevne moči
  • Gamal: 41 HP, vse dnevne moči, porabil 5 zdravilnih izbruhov
  • Lan: 50 HP, vsi zdravilni izbruhi in dnevne moči
  • Perrin: 23 HP, vse dnevne moči, porabil 3 zdravilne izbruhe, porabil 1 AP
  • Lustus: 47 HP, vse dnevne moči, porabil 2 zdravilna izbruha, porabil 1 AP

Dosegli ste prvi mejnik (+1 Akcijska točka, +1 uporaba dnevne moči magičnega predmeta)

View

I'm sorry, but we no longer support this web browser. Please upgrade your browser or install Chrome or Firefox to enjoy the full functionality of this site.