Ravenloft4Eberron

Welcome to your Adventure Log!
A blog for your campaign

Every campaign gets an Adventure Log, a blog for your adventures!

While the wiki is great for organizing your campaign world, it’s not the best way to chronicle your adventures. For that purpose, you need a blog!

The Adventure Log will allow you to chronologically order the happenings of your campaign. It serves as the record of what has passed. After each gaming session, come to the Adventure Log and write up what happened. In time, it will grow into a great story!

Best of all, each Adventure Log post is also a wiki page! You can link back and forth with your wiki, characters, and so forth as you wish.

One final tip: Before you jump in and try to write up the entire history for your campaign, take a deep breath. Rather than spending days writing and getting exhausted, I would suggest writing a quick “Story So Far” with only a summary. Then, get back to gaming! Grow your Adventure Log over time, rather than all at once.

View
Operacija peščeni vihar

“Po enem letu so se pri Polomljenem konju v Sharnu zbrali prav vsi, ki so preživeli do tistega dne. Eni niso več našli ničesar doma, nekateri pravzaprav nikoli niso imeli doma, spet drugih niso več hoteli. Kakorkoli že vsi so iskali nekaj novega. Lustus, ta pretkani bard, ki je če smem omenit še izjemno lep in…..”

“Lustus, a se ti ne zdi da malo preveč nalagaš?” ga prekine Gamal.

“Kakor sem rekel, Lustus je prišel na plano z idejo, da bi osnovali najemniško skupino. Ideja je bila sprejeta z izjemnim navdušenjem in takoj jo je bilo potrebno proslaviti. Vino je lilo v potokih in vsi so se zabavali. In kot vsaka poštena zabava se je tudi ta končala s pretepom.” nadaljuje Lustus.

“Nihče ne bo nikoli kdo je zalučal tisto leščerbo, a v zgodnjih jutranjih urah je Polomljeni konj pogorel. Ker je skupina ugibala, da bodo popolnoma neupravičeno obtoženi za to nesrečo so se raje pobrali iz Sharna. Tako so potovali proti severu Brelanda, ko so prišli do majhne vasice blizu Utrdbe Luči. Prebivalci so imeli hude težave s krdelom Gnollov, ki so napadali karavane, a vojaki iz Utrdbe niso nič storili.”

“Našim junakom se je milo storilo in hitro so pristali, da jim pomagajo. Za majhno plačilo, seveda. Tako so naslednjo karavano pričakali naši najemniki in jo spremljali proti vasi. Gnolli so sicer napadli, a hitro spoznali, da so tokrat poskusili ugrizniti več kot lahko požrejo. Umaknili so se, naši heroji pa so jim sledili do ruševin starodavne piramide.”

“Po krajšem posvetu so jim sledili, prvi je vstopil Lan. Zagledal je tri smrdljive gnolle, ki so hitro prešli v napad. Bitka je bila hitra in gnolli so takoj spoznali, da so v izgubljenem položaju. Eden je pohitel do velike kamnite lobanje in preden, ga je Perrin uspel spražiti jo je premaknil. Hrup, ki se je razlegel ni obetal nič dobrega. Crom in Perrin sta poskušala deaktivirati karkoli so že gnolli aktivirali, medtem ko so ostali posekali še zadnjega gnolla. Ko je ta padel so se začele odpirati lopute na straneh in iz njih se je pričel usuvat pesek. Naval peska je potisnil Gamala v razpoko kjer je obtičal a se kmalu rešil ven. Hkrati sta tudi Perrin in Crom uspela dokončno pokvarit stikalo in pesek je začel teči še hitreje. Nekateri so bili že v skrbeh kaj se utegne zgoditi.”

“Ko se je tok peska ustavil in par trenutkov zatem izginil skozi razpoke. Pregled trupel gnollov je razkril le par garjastih oklepov in Lan je vrgel na stežaj vrata v naslednjo sobo. Med sarkofagi in gorilci se je bila bitka z gnolli in hijenami, a tudi ta skupina ni bila poseben izziv za izkušene bojevnike. Kljub ostrim ugovorom Croma in Sledi Žerjavom je Lan ob pomoči Perrin odprl velik zlat sarkofag v katerem je bil totem z močno magijo, a ker ga Sledi Žerjavom ni hotel je Lan samo spustil pokrov nazaj na svoje mesto.”

“Tako so prišli v sobano kjer jih je pričakal masiven gnoll, ki je bil izgleda vodja skupine. Trije lokostrelci so skrbeli za podpora, a skupina je napadla tako divje, da je padel preden je uspel kakorkoli ogrozit bojevnike. A takrat je iz vodnjaka na sredi sobe prišel grel. Masa lovk s kljunom in zelo slabe volje. Ta je izkoriščal svojo sposobnost letenja in dolge lovke. In preden so se vsi skupaj zavedli je zagrabil Gamala in ga nepremičnega vrgel v vodnjak…..”

“Zdej imam pa dosti! Vse mogoče si lahko izmišljaš in ne bom imel nič proti, ampak da me res v vsaki zgodbi ubiješ je pa malo preveč!” se razjezi Gamal.

Lustus zavije z očmi: “Že spet si pokvaril odlično zgodbo.” Nato pa se obrne do otroka, ki ga je pocukal za rokav: “In kaj je bilo pol stlic Lustus?” Lustus se nasmehne: “Grel je bil le prevelik zalogaj in je skoraj pomoril celotno skupina, a je na srečo prišel pogumni bard Lustus, ki ga je onesposobil in rešil vse ostale.”

“Dovolj heca!” vstane Lan.

Pustimo tukaj naše heroje, da se dogovorijo kako se je res dogodilo saj še enega pretepa res ne želimo spremljati.

View
Močvirska zadeva

“Ja, to je bila ena najbolj nevarnih nalog do sedaj.” to rekoč se Lustus nagne bližje kaminu in nadaljuje: “Prebivalce vasice v Somračnih močvarah so ustrahovali napadi pošasti, ki so menda bile najbolj podobne Yuan-ti-jem. Sledenje po močvarah ni ravno preprosto a Sledi žerjavom se je še enkrat več izkazal kot izkušen stezosledec. Čeprav je komentiral, da sledi izgledajo bolj človeške smo ili pripravljeni na vse. Vsaj nekateri…”

“Tako smo prišli do napol potopljenega templja iz katerega so prihajali zvoki čudnih ceremonij. Zverine so ugrabile mlado lepotico iz vasi in hitro je bilo potrebno ukrepati.” Lustus naredi dramatičen premor: “Lan je bil prvi skozi vrata, takoj za njegovimi petami Gamal, ki pa se je prizora tako ustrašil, da je v trenutku padel mrtev na tl…”

“Lustus! Dobro veš, da sem ostal v vasi za zaščito preostalih vaščanov.” Gamal kar malo začne grabit po svoji sulici.

A Lustus se ne pusti prekiniti:”V prostoru je bilo očitno vadbišče in mi smo upadli ravno sredi bojnih vaj! Med požrešnim sikanjem so se zakrite postave divje zagnale proti Lanu, ki je sicer prejel par udarcev a njegov šćit je prestregel večino gorja, ki so mu ga namenili. Kot neumoren konstrukt jih je začel potiskati globlje v sobo, da smo mu ostali priskočili na pomoč. Ko je prva postava padla smo videli, da je imel Sledi prav, bili so le tetovirani ljudje. TO spoznanje nam je vlilo dodatnih moči in ne njihovi udarci, ne strup na njihovih mečih niso bili dovolj, da preobrnejo bitko v svojo korist. Perrin je sicer imel neko blazno pametno idejo in potegnil neko ročico, a zgodilo se ni nič posebnega in kmalu je še zadnje vojščak obležal pod udarci in magijo.”

“Previdno smo pot nadaljevali skozi tapiserijo naravnost v lovišče pošastnih kač!” Lustus povzdigne glas in otrok ali dva kar malo zajavkata od straha:”Štiri so bile in premikale so se po vodi do gležnjev. Dve ogromni kači sta se takoj usmerili nad Lana drugi dve ognjeni kači pa sta od daleč pljuvali ognjeni strup nad vse. Velikanska kačona sta ovila Lana in ostali so komaj skrbeli, da je preživel medtem ko so poskušali poškodovati vse kače. Ognjene kače so kmalu padle, a kačoni so bili izjemno trdoživi. Takrat je sledi končno uspel s svoj magijo dovolj razrahljati objem kač, da je Lan lahko začel sekati s svojim mečem. Kmalu je padla ena, nato pa smo ustrojili kožo še drugi.”

“Previdno smo napredovali po sobi do velike odprtine v tleh za katero se je izkazalo, da vodi v jezero pod templjem. A tisti trenutek ni bilo nobene nevarnosti in nadaljevali smo po templju.”

“Končno smo prišliv sobo kjer je potekala ceremonija, mladenka je bila priklenjena na stena na centralnem otočku okoli katerega so stali kultisti nad vsem pa je bdel vrhovni kačomož, ki je bil zadovoljen, da smo prišli – Nove žrtve! Dajte jih! – Je zasikal in kultisti so se podali v bitko.” Lustus ima celotno občinstvo pod svojim urokom:” Bil se je krvavi ples a ta skupina je bila šibkejša od prve in kmalu smo začeli dobivati premoč. Takrat se je vrhovni z divjim krikom spremenil v kačona in napadel, a sedaj smo bili pripravljeni na takšne taktike.”

“Nismo pa bili pripravljeni na gigantskega krokodila, ki je v tem trenutku prilomastil skozi vrata. Zdaj bi res že lahko vedeli, da nič ni tako preprosto kot izgleda.” Lustus z obupanim obrazom nadaljuje:”Le stežka smo mu škodovali, medtem ko so njegovi zobje in rep kosili levo in desno. Padel je Sledi, padel je Lan, hitro mu je sledil Perrin…. Kmalu sem ostal edini bojevnik. Pripravil sem se na grenko sm…”

“Ko je v zadnjem trenutku pritekel Gamal in z dvema udarcema pokončal gigantsko pošast.” zarjove Gamal.

“KAKO SI UPAŠ! MOJO ODLIČNO ZGODBO SI UNIČIL!” se besno vstane Lustus. Nadaljevanja pa verjetno ni potrebno razlagat….

View
Tako se prične

Kompanija je uživala običajen dan, pretepala patrone po gostilnah, zažigala prej omenjene gostilne, bolj ali manj uspešno dvorila prsatim natakaricam, ko se je nenadoma nekdo odločil da ima vsega dovolj in poklical stražo. Po bolj ali manj mirnem prijetju in odgonu v ječo(par pozabljenih trenutkov, ker smo bili vsi nezavestni) so se zbudili in zvedeli da so postali nekako slavni med brelškimi oboroženimi silami, malo po zaslugi svojih junaštev, veliko pa po vseh obubožanih krčmarjih ki so jih pustili za sabo. Po parih zelo dvomljivih Lanovih namigovanjih so se nekako domenili da jih bo breliška krona najela in če bodo dobro opravili zadano delo bo to za krono dovolj da se jim oprostijo pretekli grehi in se izognejo gnitju v ječi do konca njihovih naravnih življenj. Rečeno je bilo da morajo poiskati agentko Jelio brelške krone, ki je delala blizu Darguuna in je očitno našla nekaj kar je hotela sporočiti v štab, ampak ji to ni uspelo. Morda je bila kriva slaba izbira družbe… V vsakem primeru, naloga se je glasila, odkriti agentko, pripeljati jo nazaj, po možnosti živo. Če ne, njeno truplo. Seveda bi bilo dobro, če bi dobili tudi kar je agentka sama odkrila in pripeljali tudi to. Če to ne gre, uničiti kar se da. Dobili so potne liste in se odpravili proti strelnemu vlaku. Na poti jih je dohitela zakrinkana postava in jim pojasnila da dela za hišo Cannith in da bi bili hiša Cannith hvaležna, če bi v bližini Darguuna poiskali njihovo postojanko in poizvedeli kaj se je tam zgodilo. Če bo le to dobro opravljeno, bodo Cannithi poplačali dolg, ki je nastal po požigu zadnje gostilne. Boljše nekaj kot nič, strinjali so se.

Po parih urah vožnje z strelnim vlakom railom so prispeli do Vahtironda, kjer jih je pričakal nov agent Citadele in jim predal konje ter povedal kje je bila Jelia nazadnje videna. Sledili so ji na jug proti goram in meji z Darguunom. Sledi Žerjavom je hitro našel sledi skupine, ki je nedavno šla mimo in kmalu zatem še plaz na vrhu katerega se je bohotila luknja, ki je bila zelo očitno narejena z eksplozijo. Našli so špiljo, zlezli noter, pretepli par hobgoblinov in oplenili trupla. Verjetno so bili plačanci saj so imeli na sebi precej dragih kamnov in nekaj zlata.

Povzetek na podlagi Gamalovih spominov pripravil DM
  • Sledi: 46 HP, vsi zdravilni izbruhi in dnevne moči
  • Gamal: 36 HP, vse dnevne moči, porabil 2 zdravilna izbruha
  • Lan: 60 HP, vsi zdravilni izbruhi in dnevne moči
  • Perrin: 47 HP, vsi zdravilni izbruhi in dnevne moči
  • Lustus: 30 HP, vsi zdravilni izbruhi in dnevne moči
View
O mašini

Po končanem počitku se je skupina odpravila dalje. Zaslišali so zvok slapu in se odločili da raziščejo od kje prihaja. Našli so slap in luknjo v katero je padala voda in v njej, truplo. Odločili so se raziskati kaj se je zgodilo. Lan se je javil da se bo spustil v luknjo, ampak kljub njegovim plezalnim spretnostim in pomoči v obliki vrvi je vseeno precej neslavno zgmrel v luknjo. Par odrgnin pozneje je odkril da gre za truplo goblina plemena Nosilcel Besede ki ga je v roke dobilo sovražno pleme Nosilcev Meča (s katerimi je skupina zaplesala v vhodni jami) in se odločilo da iz njega naredijo primer. Sicer je ostala skrivnost kakšen primer so iz tega hoteli narediti, glede na to da je truplo ostalo na dnu jame, ampak dobro, nihče se ni trudil razumeti goblinov.

Odkrili so tudi rov ki je peljal dalje v špiljo. perrin, ta nebodigatreba, se je odločil da bo malo raziskal kaj se dogaja. Odkril je da se na zidu nahaja neke vrste magična runa, ki jo je skoraj sprožil, ampak se je še pravočasno umaknil na varno razdaljo. Lustus, z svojim širokim znanjem o magiji je vedel povedat da je to neke vrste eksplozivna runa, ki se sproži če se ji pride preblizu. Perrin jo je poskušal deaktivirati. Na žalost se je izkazalo, da njegovo znanje o magiji morda vseeno ni dovolj veliko. Perrin je pobegnil s teleportom, a Lustus… Sledilo je par zelo zabavnih sekund (vsaj za Gamala, malo manj za Lustusa) ko je Lustus neprostovoljno oponašal žogo. Ko je bilo vseega konec, so se odpravili po zdaj bolj varnem prehodu in kmalu prispeli v sobo kjer je bilo več neaktivnih vojnokovanih (v različnem stanju propada) in čudna mašina z velikim kristalom. Spet se je izkazal Perrin. Ki je, medtem ko so se ostali odločali kaj bi bilo najboljše narediti, zadirkal do mašine in se obesil na kristal ter ga probal zlepa ali zgrda izruvati in njegovega ležišča. Na žalost je kmalu odkril da je to slaba ideja, ko so vsi na videz neaktivni konstrukti nenadoma oživeli. Na njegovo srečo se je ostanek pustolovcev hitro zbral in mu priskočil na pomoč. Ne dovolj hitro, da bi lahko preprečili njegovo lansiranje preko sobe (očitno se stroju ni dopadlo, da ga šlatajo tuje roke), ampak dovolj hitro, da so zapletli vsaj svojega pločevinkota v boj. Manjši, že napol razpadli, so hitro padli pod udarci, večji pa so bili nekoliko bolj trd oreh. V boju se je izkazal Lustus, ki je (nekateri še do tega dneva teorizirajo, da še sam ni vedel kako mu je to uspelo) z močjo svojega uma razbil kristal na mašini na majhne kosce in tako preprečil ponovno vstajenje že pokončanih pločevinkotov. Gamal še danes rad razlaga, da je bilo verjetno celo za kristal preveč… konec koncev, govorimo o Lustusu.

Boj se je odvijal bolj ali manj v prednost naših junakov. Lanove taktične poteze (in njegov meč, ki mu preprosto ni mogoče ubežati), Gamalovo krvavenje (prepričani smo, da je samostojno uspel dokazat, da človeško telo lahko deluje z manj kot tremi litri krvi), Sledi Žerjavom in Lustus sta se izkazala kot sposobna zdravilca… in potem je tukaj Perrin. Saj ne, da mu kdo očita da je nekoristen, ampak če bi se naučil meriti in usmerjati svoje kaotične energije nekoliko bolj v smer sovražnikov in pazil, da ne ujame tudi članov lastne ekipe, bi ga bili vsi še nekoliko bolj veseli. Izkazalo se je, da ima usoda smisel za humor in ironijo, saj je Perrin najprej uspel spraviti že tako precej načetega Gamala na tla z dobro merjenim strelom (ZELO dobro merjenim, direktno v uho) in še ne dobrih deset sekund kasneje to ponoviti. Na srečo izgleda, da je gospa Sreča res slepa in Gamalu je, z opeklinami tretje stopnje uspelo preživeti.

Izkazalo se je da so sovražnike obvladali, zato so se odločili da si vzamejo krajši počitek. Večina ekipe se je odločila da se odpočije na mestu samem. Samo Gamal se je odločil za sprehod nazaj do slapa z izgovorom, da potrebuje vodo za čutaro. Sledi Žerjavom še do tega dneva prisega, da ga je slišal mrmrati nekaj o lutkah in dolgih iglah ter čarodejih… Medtem je Lustus demontiral aparat na sredi sobe in iz njegovega drobovja izvlekel tri drage kamne – peridot, biser in turkiz (vsak vredenosti okoli 100 zlatnikov)

Povzetek na podlagi Gamalovih spominov pripravil DM
  • Sledi: 36 HP, vsi zdravilni izbruhi in dnevne moči
  • Gamal: 41 HP, vse dnevne moči, porabil 5 zdravilnih izbruhov
  • Lan: 50 HP, vsi zdravilni izbruhi in dnevne moči
  • Perrin: 23 HP, vse dnevne moči, porabil 3 zdravilne izbruhe, porabil 1 AP
  • Lustus: 47 HP, vse dnevne moči, porabil 2 zdravilna izbruha, porabil 1 AP

Dosegli ste prvi mejnik (+1 Akcijska točka, +1 uporaba dnevne moči magičnega predmeta)

View
Topla dobrodošlica

Družba je po zadnjem spopadu, osvežena in okrepljena nadaljevala še dalje v skrivnostno oporišče. Med potjo so odkrili dolgo in ozko sobico v kateri so tukaj živeči očitno spravljali razno razne potrebščine – strokovno imenovano skladišče. Po ogledu in preiskavi so našli nekaj koristnih stvari zase (predvsem vesel je bil Lustus, ki je našel nekaj materiala za svoje zopr….coprnije ter Sledi, ki je dobil nov totem). Odpravili so se dalje in kmalu prispeli v zanimivo sobo, ki je imela osem sten ter strop in tla.

Lustus je iz znaka bikove glave na tleh sobe razbral, da je soba v neki povezavi s hišo Cannith – mogoče celo oporišče, ki ga iščemo. Vsem ostalim je bilo jasno, da se je tukaj zgodilo nekaj strašnega, saj so po tleh ležali ožgani ostanki večinoma človeških trupel. Tudi del nekaterih sten je bil bolj ali manj porušen. Združeno z dejstvom, da je precej ostankov teh zidov ležalo v sami sobi in oteževalo premikanje je bilo jasno, da to ni ravno prijazna lokacija. Opazili so tudi, da se v sobi nahajajo neke čudne šobe, ki so nekoč očitno bile del nečesa večjega in so bile verjetno odgovorne za zooglenele ostanke trupel. Lustus, brihten kot je, je uspel pogruntat, da je zadeva očitno porabila vso magično energijo, ki jo je nekoč davno gnala in je neaktivna.

Ravno, ko si je druščina nekoliko oddahnila se je spet zgodilo nekaj nepričakovanega – zdaj bi temu lahko rekli pričakovanega? Iz tal se je prikazal, kot se je kmalu izkazalo, bivši gospodar kovačije Haestus. Kot sta vedela povedati Gamal in Lustus je šlo za kovačijski bes, nemrtvo zverino, ki ponavadi nastane kadar pride do množičnega poboja živih v ognju in obstajajo samo za to, da trpinčijo žive. Kot se je pokazalo se nista motila saj je bil bivši gospodar precej vzvišen in se nekako ni dal motiti od grupe do zob oboroženih pustolovcev. Kdo je bil tukaj bolj neumen je še zdaj odprto za debato ampak v splošnem se vsi strinjajo, da bi naši heroji lahko postopali bolj modro kot, da so na gospodarjeve zbadljivke odgovarjali z žalitvami. Če je to kaj vplivalo na razplet dogodkov pa puščamo zgodovini, da ugotovi. Mi imamo dovolj drugih težav na grbi.

Kot so jih imeli naši heroji. Po par minutah in izmenjanih žaljivkah se je gospodar odločil, da se mu ne da več ukvarjati z očitno manjvrednimi, neotesanimi ter neumnimi bitji in se pričel pogrezati nazaj v tla. Ampak preden je izginil mu je uspelo v neživljenje vrniti velikanskega iz kosti sestavljenega črva in dva roja nemrtvih insektov. Iiiiiin kot se je izkazalo tudi prej omenjene šobe očitno niso porabile še čisto vse svoje energije saj so kmalu oživele in pričele pljuvati ogenj po naših znancih. Ogenj, ki je bil, kot se je kmalu izkazalo, prekleto mrzel. Zagrobniško mrtev, v bistvu.

Razplamtela se je še ena bitka epskih razsežnosti v kateri sta Lan in Gamal skrbela predvsem za to da sta držala črva na vrveh (in na konicah svojih orožij), medtem ko so se Lustus, Perrin in Sledi posvetili rojem insektov. No ja, Sledi se je bolj posvetil ohranjanju svojih kolegov pri življenju. Oziroma, temu se je posvetil njegov žerjav. Naš pogumni (in očitno precej pametni) bik se je namreč, vsaj po izgledu sodeč, zataknil med štoke vrat in se sploh ni uspel (oziroma poskušal) prebiti v sobo kjer je boj potekal. Večina druščine je v tem boju utrpela hude rane saj jim je nemalo preglavic povzročalo dejstvo, da ugrizi, včasih pa celo sama bližina nemrtvih povzročata odmiranje živega tkiva. Edini, ki s tem ni imel prevelikih problemov je bil Gamal, saj ga je njegova božanska (jako božanska) dediščina ščitila pred tem.

Boj je bil res napet, zdaj s prednostjo na strani nemrtvih, zdaj na strani naše grupe nesojenih herojev (mnogokrat doslej se je namreč že pokazalo, da znajo bolje tepsti pijančke in drug drugega kot pa resne pošasti) in nič ni pomagalo, da je past v sobi vsake toliko časa bruhnila svoj ogenj zdaj na enega zdaj na drugega junaka. Lustus je kmalu spet zapregel svoje male (res majhne) sive celice in se posvetil razpletanju magičnih vzorcev energije v sobi in kmalu mu je uspelo, da je past že skoraj onesposobil. Ampak ni prišel povsem do tega. Saj je imel polne roke izmikanja kleščam in zobem nemrtvih insektov. Po tem ko je parkrat že skoraj padel po tleh se mu je uspelo izmuzniti iz sobe. Za zanamce naj povemo, da je ta manever še danes poznan kot “Prehod skozi dvojna vrata”. Še sreča, da imajo krave širok razkorak in da so gnomi, kljub velikim ustom in nosovom dokaj majhni drugače nam dragega Lustusa danes morda ne bi bilo več z nami.

“Res velika škoda…“

“Tišina Gamal!“

Kakorkoli, boj v sobi se je med tem časom obrnil v prid našim junakom. Lan in Gamal sta medtem že uspela nemrtvega črva dovolj omehčati, da ga je Lustus z srečnim zadetkom uspel pokončati… ponovno? Gamal je s tem dobil možnost, da rezplete nekromantske vezi, ki so poganjale del zahrbtne pasti, ki jo je brž izkoristil. Ostali sta samo še roja insektov, ki sta brž podlegla skupni moči skupine. Po tem so se vsi skupaj odločili, da spet malo predahnejo in se pokrpajo. Ker jih bivši gospodar ni več moril, so to storili brez opaznih problemov in polni novih moči (definiraj polni) odšli dalje.

Aja, kaj se je zgodilo s Perrinom sprašujete? No ja, po tem ko je dejansko uspel storiti par koristnih stvari (ena od njih je bilo poljubljanje tal… s hitrostjo za katero bodo mnogi povedali, da verjetno ni zdrava) spet ni mogel iz svoje kože. Za konec svojega performansa je uspel po tleh spraviti vsem dragega žerjava (in s tem Sledi prizadejati edino rano, ki jo je utrpel v tej bitki – pameten minotaver) in nadaljeval z Lustusom. Mali mož je od silnega navdušenja preprosto onemel (in padel po tleh) od koder so ga z malo pomoči spet uspeli postaviti na noge. Perrinu je tako uspelo zapolniti skoraj vse kvadratke na “Onemogoči svoje sodelavce” listku. Edini, ki mu še manjka je Lan. Če mu bo to uspelo naslednjič, pa bomo videli prav kmalu. Trenutno Perrin hodi spat nekoliko nelagodno, saj mu že tričert (bolj tri petine) druščine vsaj zvečer za lahko noč ne nameni drugega kot hladne poglede.

Po Gamalovih spominih uredil DM – Boldrei se je nasmehnila Gamalu in ojačala njegovo zvezo z božanskim.

Stanje herojev:
  • Lan: še 9 izbruhov, polne HP, porabljen Serpentskin armor, še 2 AP
  • Gamal: še 2 izbruha, 50 HP, porabljen Wrath of Divine, še 1 AP
  • Perrin: ni več izbruhov, 36 HP, nobenih dnevnih moči, 2 AP
  • Sledi Žerjavom: še 9 izbruhov, 51 HP, porabljeni Spirit of the Keeper+Spirit of Life+Brooch of no regrets+Exalted chainmail, 1 AP
  • Lustus: še 3 izruhi, 11 HP, porabljen daily lvl5, 0 AP
Našli ste:
  • Winter’s grasp +2 totem (Sledi žerjavom)
  • Residuum v vrednosti 1000 gp (Lustus)
View
Vse zgodbe o slavi....

Tule bo NEKOČ povzetek zadnjega igranja in dogajanja do sedanje kampanje….

View
Kruto prebujanje

Kako se je tole začelo? Z nežno glasbo. Ta me je zbudila v popolnoma neznani sobi brez kakršnihkoli okraskov, to je bila sicer precejšnja izboljšava na zadnji spomin, ki sem ga imel – Darguun in njihove suženjske jame. Poleg vse moje opreme sem ob pogradu našel še pismo, ki me je vabilo na dvorišče. Uredil sem se, kolikor se je v razmerah pač dalo in stopil iz sobe v gužvo velikih. Takoj sem spoznal Hyrnove šape in Perrina, a ostali mi niso bili znani. Okrogla stavba, centralno dvorišče, ki se odpira na ven in razgled na stolpe okoli katerih so šibale leteče kočije. Sharn. Končno civilizacija!

Hrup velikih je počasi postajal neznosen zato sem prevzel vajeti in uvedel malo reda. Ko smo se predstavili, tile veliki nimajo nobenih manir, smo ugotovili, da smo vsi vabljeni na dvorišče. Ker jim očitno ni potegnilo, sem moral predlagati in voditi pot dol.

Sharn je sicer Sharn ampak niti jaz, Lustus ir’Voise, nisem bil pripravljen na našega gostitelja. Gromozanskega rdečega zmaja. In potem ti ta beštja še pove, da te je vrnila od mrtvih, ker še nisi izpolnil svoje vloge v zmajski prerokbi. Od mrtvih? Seveda smo hoteli vedeti več, a zmaj ni hotel ali ni vedel dosti več kot to, da so nas našli v bližnji taverni “Pri polomljenem konju” in da je sled za morilcem magično izginila v okolici Karrnathske doline Barovia. Čakali smo, če nam bo povedal še kaj oziroma kaj bo zahteval za svojo uslugo, a se je izkazalo, da si je že sam postregel od ostankov našega plena. Ja. Ostankov kot je povedal smo prišli v “Polomljenega konja” polni denarja in magičnih predmetov. PUF! Ni več. No ja, sej če umreš je to nekako za pričakovat. A je povedal, da jo je naš morilec odpeketal z večino (naša vrnitev od mrtvih je stala 500 galifarjev po glavi) bogatstva. Še ena zadeva za poravnat.

Zmaj je očitno izgubil zanimanje za nas in v pomanjkanju boljših idej smo se odpravili proti “Polomljenemu konju”. Dobro smo vstopili, ko je nekdo stekel in pobegnil skozi zadnja vrata. Chak, Hyrn in MeSmash so se pognali za njim.

Skok čez mizo, mimo gostov, z ramo v vrata in že so bili zunaj. Njihove oči so ujele še neznačev plašč, ki vihra med ljudmi na ulici in že so se podali v lov. Hyrn in MeSmash direktno skozi gnečo, Chakmal s skakanjem od stene do ljudi do okenske police in na konec ulice. Vsi trije so se precej približali, ko je ta skočil čez most. Skoki za njim so se končali nadstropje nižje na drugem pravokotnem mostu in že so mu sledili po uličicah. Hyrn in MeSmash sta že skoraj ujela neznanca, ko ga je pokosila Chakova pest. Ta je izkoristil svoje poznavanje uličic, da je prišel pred druge in salta je ustavila neznančev beg. MeSmash je bil rahlo slabe volje, ker je moral teči in je reževa zelo grobo obravnaval. A ne dolgo, saj se je onesvestil. V želji, da bi dobili kakšen odgovor so gospoda odvlekli s sabo v bar.

Mislim, da mi ni potrebno povdarjat, da prisotni v baru niso bili ravno pomirjeni nad pogledom na okrvavljenega reveža, ki ga matrata gorjan in gnol. V izogib morebitnim težavam sem predlagal, da bi se umaknili v zmajev tempelj. Seveda ni šlo brez obveznega vojnokovanega stražnika. Neumnega, ZELO lahkovernega vojnokovanega stražnika. In zasliševanje smo nadaljevali v zmajevem templju. Zmaj je neznancu naklonil en zelo zobat nasmeh in tako kar precej pomagal pri osveževanju spomina. Čeprav je seveda MeSmash spraševal napačna vprašanja. Ko smo končno prišli do pravih vprašanj je Frank, tako je bilo revežu ime, pel kot kanarček.

Sicer ni vedel ničesar o naših umorih, še zdaj me zmrazi, ko pomislim na to. Je pa vedel povedati, da je nek škrat po imenu Varikov iskal informacije o naši lokaciji. Povedal je še, kje je našel tega Varikova in da mu je dal za informacijo 50 galifarjev, ki jih je že zapil. MeSmash ni želel oditi brez maščevanja in je strgal oblačila z njega. Ob tem je na tla padla kuverta z žigom hiše Lyrandar v kateri je bila bianco vozovnica za Karrnath za prinositelja in spremstvo. Pove, da jo je sunil Varikovu, a ni našel kupca in nam jo z veseljem prepusti. V iskanju sledi smo se odpravili do stanovanja, kjer nam je odprla razjarjena lastnica, ki je sama iskala Varikova, saj ji je bil dolžan še najemnino.

V pomanjkanju boljših sledi in ker je vse kazalo na Karrnath, smo se odločili, da izkoristimo nenadejano darilo Varikova. V Sharnu smo hitro našli zračno ladjo namenjeno proti Karrnathu in polvilinci na njej so z veseljem sprejeli pisanje, ki smo ga prinesli. Sicer so bili bolj tovorna ladja in so zato imeli na razpolago le eno kajuto, ki jo je dobil Hyrn kot nosilec pisanja. O potovanju samem ne bom izgubljal besed, bodi dovolj, da bolj nesramnih, neolikanih in neumnih bitij kot so tile polvilinci še nisem srečal. Pristanek v Karrnathu je bil dobrodošla odrešitev.

Ne glede na to, da smo pristali v neki od boga pozabljeni vsici na zahodu Karrnatha. Krčma se je zdela kot logično mesto za pričetek iskanja in glej ga zlomka, obrodila je sadove. Očitno tale naš krvnik ne mara plačevati računov. Točaj je bil več kot navdušen nad tem, da pomaga usmerit nekoga, ki bo vsaj v določeni meri izterjal dolg. Varikov je menda govoril s hribovskim naglasom, ki ga govore ljudje blizu meje z Mrorskimi imetji in kjer se nahaja Barovia.

Kvothe se je izkazal za precej uporabnega, ko je izvedel ritual fantomskih konjev, ki so nas do zadnje gostilne pred Barovio pripeljali v poznem popoldnevu. Ustavili smo se za pijačo, ko je v gostilno vstopil v pisana oblačila odet mož. Premeril ja sobo in se usmeril k nam na mizo vrgel pismo.

Pismo burgomajstra

Preden smo uspeli karkoli vprašati je izginil skozi vrata in po poti proti Baroviji. Hitro smo poskakli na konje, da bi ga ujeli, a je izginil. Tako smo nadaljevali pot. Z večernim somrakom je prišla megla, ki se je pričela gostiti in kar naenkrat so se razblinili Kvothejevi konji. Mogoče sem ga prehitro hvalil. Megla pa kot bi nas potiskala naprej, nenaravno tiho skoraj smrtonosno. Zdelo se mi je kot, da vidim zdaj kričeče obraze, zdaj grabeče kremplje. Nato smo slišali topot konjskih kopit. Blizu. Preblizu. Iz megle so proti nam skočili konji, ki so vlekli kočijo. Prehitro, da bi se umaknil.

A bili so le iluzija ustvarjena od megle. Uspeli smo razbrati grb na kočiji – družina Von Zarovitch. Kvothe je hitro ugotovil, da je megla rezultat močnega rituala in špstl čisto navdušen. Pot se je hitro spustila in ko se je megla pričela tanjšati smo zagledali visok obok z napisom dobroošli v Baroviji. Dobrodošlice ni bio čutiti. Pozdravile so nas pred kratkim opuščene stavbe. Razbita okna, vrata, polomljeno pohištvo, krvavi madeži. Ne vem kaj je bilo bolj srhljivo megla ali ta opuščenost.

Na prvem križišču smo naleteli na uničen voz ob katerem je bilo nekaj trupel. Približali smo se, da bi jih preiskali. A niso bila mrtva oziroma so bila nemrtva. Iz stavb so se v trenutku vsuli zombaklji. Bitka je bila kratka, a krvava. Najslabše sta jo odnesla Chakk in Kham, ki so ju mrhovinarji okužili z neko boleznijo.

View
Smrt MeSmasha

MeSmasha ni več. Sploh. Saj je bil neprijeten in skozi se je zafrkaval iz mene, a tega si ni zaslužil.

Na križišču kjer smo se borili je zavela tišina, a ne popolna. Tista mučna kot, da te nekdo opazuje. A ni bilo nikogar videt skozi meglo. Pa kakšen kratek visok piskajoč smeh od nekod. V iskanju preživelih smo se podali globlje v mestu, a nismo prišli daleč.

Komaj smo naredili par korakov se je smeh okrepil in s streh so med nas padle krilate pol ženske pol ujede – harpije. Kremplji, čekani in prediren glas. Preden smo se dobro zbrali sta zakričali na nas s takšno močjo, da smo skoraj vsi ostali omamljeni Chakk in Hyrn sta uspela reagirati in eno potolči, druga pa je med škodoželjnim smehom pobegnila.

Kriki pa so privabili mrhovinarje. Zombije. Celo hordo. Usuvali so se iz leve, in iz desne, odrezali so nam pot ven iz vasi. In prihajali in prihajali in prihajali. Večina je bila švohnih a mnogo, premnogo jih ni bilo. Chakk, MeSmash in Hyrn so se pognali vsak proti svoji ulici in pričeli krvavi ples. Zakaj niso počakali, da se umaknemo in bi nas svojat napadala le iz ene smeri, ne bom nikoli izvedel. Ostali smo jih hitro podprli. A prišli so še besi, ki so dvigovali padle zombije, metali smrtonosno energijo in s svojo prisotnostjo dosegli, da je naš duhoven v paniki narobe ocenil svoj beg.

Ah, saj smo jim podkurili. Zombiji so padali kot za stavo… A bilo jih je preveč vedno novi, vedno več prostora pa vedno manj. Eden od besov je uspel prikovati MeSmasha na mestu in kljub njegovi herojski moči in neverjetnemu besu se ni uspel rešiti. Kot pokošeni so padali a vsaka ranica, vsaka praska, vsaka minuta nam je pila energijo. In potem je padel Kham.

Takrat je postalo jasno, da če bomo ostali bomo zombijska hrana. Poskušal sem, res sem poskušal. A moja magija ni bila dorasla, da bi MeSmashu omogočil, da se umakne. Sam pa tudi ni hotel za to slišati. Njegov mogočni meč je padal in zombiji pod njim, a bilo jih je preveč. Kvothe je pokril naš umik s svojo magijo, ki nam je zastrla pogled ravno, ko je čisto obkoljen okrvavljen togotno kričal “KDO BO ŠE?! KOGA ŠE UBIJEM?” A udarci so padali od povsod.

In potem smo bežali, po ulici, v vas. A tudi to so nas pričeli obkrožati. V megli so se pojavile postave zaslišalo se je hropenje “M’ŽGANI!!!!” Počasi me je zapuščalo upanje.

“PROSIM POMAGAJTE!” Glas iz hiše za našim hrbtom “HITRO!” To je bila najboljša izbira skozi vrata, skozi trop gnusnih podgan in v zgornje nadstropje. Oče in trije otroci: “Prosim pomagajte! Ostali smo tukaj, vaščani pa so zbrani pri vaškem trgu kjer so se uspeli zaščitit pred zombiji. Pomagajte!” Hyrn je hitro zaprl loputo v spodnje nadstropje in jo obtežil z omaro. Kham, ki se je osvestil je našel rešitev: “Čez strehe!” Chakka ni bilo potrebno prositi zagrabil je enega od otrok in skočil na sosednjo streho skozi okno. Hyrn je bil naslednji z drugim otrokom pod pazduho in mano v sedlu. Tako za njim Perrin, ki je tretjega otroka dvignil kar nad glavo in jo pocvirnal. Oče in ostala dva so nam sledili. Že prvi skok iz hiše na hišo je pokazal, da naš čarovnik ni najbolj atletski tip. Hyrnovo hitro posredovanje je bilo edino kar ga je obvarovalo pred padcem.

Zombiji so nam sledili ob hišah na streho, a skoka niso zmogli. Še ena skok in bili bi na varnem.

A tokrat je tudi Kham slabo precenil razdaljo. Chakk ga je ujel, a Hyrn ni bil dovolj hitr, da bi pomagal Kvotheju. Za trenutek je obstal v zraku in padel proti grabečim rokam in hlastajočim zobem.

In se v naslednjem trenutku pojavil na strehi. “MOJI DRAGI SANDALI!” Je presrečen vzkliknil. S strehe se nam je odprl pogled na zapuščen vaški trg kjer je sredi trupel zombijev klečala ženska v polnem oklepu. Hitro smo skočili dol.

V trenutku je imela orožje in ščit v rokah: “KDO SI UPA IZZVATI BES SREBRNEGA PLAMENA?”

View
Primerjalna religija

Paladinka je agresivno planila proti nam, a se ustavila, ko je opazila otroke, ki smo jih pripeljali. Njeno ime je bilo Ashlyn, paladinka Srebrnega Plamena, zaščitnica vaščanov. Izkazalo se je da je dekle precej nezaupljivo, saj se je po kratkem pogovoru z njo izkazalo da je pripravljena na precej radikalne ukrepe pri omejevanju plime nemrtvih ki tretutno muči Barovio in njene prebivalce. Komaj je druščina iz Ashlyn uspela izvrtati kaj več kot njeno ime in kaj počne tukaj, že so se zaslišali udarci po vzhodni barikadi in kmalu je le ta popustila pod udarci nemrtvih ki so začeli naletavati kot plima. S Kvothejem sva odšla braniti vaščane, ki so se skrivali pred zombaklji. Tukaj sva pogumno branila vaščane in zaloge žlahtne kapljice, medtem ko so ostali brili bridki boj. Ker me ni bilo se v sledečih dogodkih naslanjam na spomine mojega kosmatega prijatelja.

Ko se je barikada vsula in so začeli na trg majati zombiji, je Ashlyn na pomoč poklicala svojo kolegico. Izkazalo se je da gre za lepšo različico Kvotheja, saj je bila tudi Mozzroi po zanimanju čarovnica, podobno pametna in podobno samovšečna. Kljub temu (ali rano zato) sta se dekleti izkazali kot dobri bojevnici, predvsem Ashlyn, ki je zadrževala zombije, da niso mogli priti do Mozzroi in ostalih, medtem ko je slednja coprala svoje coprnije in s tem onemogočala reki nemrtvih, da bi se lahko bolje razporedili in postali še večja nadloga. Na drugem koncu sva Hyrn in Perrin pucala svoj delež nemrtvih, in kljub občasnim težavam (Perrin se je spet izkazal za prekleto nepredvivljivega) jima je uspelo, da sta na koncu prevladala. Rane so bile sicer globoke in krvaveče, a s pomočjo hitrega Chakka in božanskega Khama, ki je druščino zdravil, se je boj kljub precej črnim obetom zaključil v korist naših junakov. Mnogo je bilo trenutkov, ko smo dvomili v naše preživetje, a na koncu smo prevladali.

Ko je bilo najhujše mimo smo se odločili, da bomo povprašali po krčmi, če ima slučajno kdo na razpolago kakšna zdravilna zelišča. Khamova in Chakkova bolezen je pila njuno zdravje, in potrebno se je bilo znebiti zombijske kuge. Seveda je bila večina vaščanov preveč prestrašena oziroma ni imela ničesar kar bi jim koristilo. Povprašali smo Ashlyn, če mogoče ve kje bi le-te dobili. Trgovec čez cesto ji je dolgoval še uslugo in je Khama napotila k njemu. Hyrn je medtem našel sina burgomaistra Kolyana Indirovicha, Ismarka in mu pokazal pismo, ki ga jim je poslal njegov oče. Kmalu so odkrili da je burgomaister že nekaj časa pokojen, ubit s strani grofa Strahda in sploh ni mogel poslati pisma. Ismark je vedel povedati, da je njegovo truplo v družinski vili in da ga pazi njegova sestra Irina in druščino prosil, če jo lahko pripeljejo v gostilno, saj bi bila tam bolj varna. Chakk je to nalogo velikodušno vzel na svoja pleča in se kar preko streh hiš odpravil do graščine, da bi sestro pripeljal nazaj. Se je pa izkazalo da je bilo vse skupaj bolj kot ne samo dobra vaja za meniha, saj je bila Irina precej trdoglava in se ni dala prepričati (ali pa je bil Chakk nesposoben pri prepričavanju) in menih se je nazaj v gostilno odpravil prazih rok, spet čez strehe.

Hryn in Perrin sta medtem uspela izvedeti, da nemrtvi prihajajo iz cerkve, nekoliko višje v mestu. Tja sta se že dva dni nazaj odpravila dva Ashlynina kolega. Ashlyn in Mozzroi sta izrazili željo da bi se odpravili v raziskovanje. Ismark je bil sicer zelo jezen ker druščina ni izpolnila naloge in mu pripeljala sestre (bolj razočaran), ampak je večinoma ostal preslišan. Izborili so si mesto na tleh v gostilni in počakali na jutro, vmes pa je Kham uporabil svojo magijo in se pozdravil zombijske kuge, medtem ko je CHakku uspelo okužbo premagati z močjo svoje trdoživosti.

Brž zjutraj se je druščina odpravila proti cerkvi in do tja so prispeli brez večjih problemov. Ko so se približali cerkvi so Ashlyn, Mozzroi in Kham brž začutili da je tukaj res izvor nemrtvih, saj je bil sam zrak nasičen s temačno, nekromantsko energijo. In res, brž ko so odprli vrata se je zaslišalo skandiranje globokega glasu in je bilo jasno, da je v teku temen ritual. Chakk se je odločil, da nima smisla preveč čakati in brž zadirjal v cerkev. Ko je prišel nekoliko globje je opazil, da pred oltarjem kleči možak in da je on tisti, ki skandira ritual. Brez obotavljanja je zdirjal do njega in ga mahnil, da ji videl vse zvezde. Sicer je bilo to dovolj, da je ustavil ritual, je pa s tem precej rajezil duhovna, ki mu je ljubeznivost vrnil. Ko se je boj med dvema komaj dobro začel razplamtevati, so v cerkev prišli še ostali, ampak ustavile so jih trume zombijev in dva nava. Perrin se je uspel izmuzniti med gužvo in skupaj s Khamom sta clerica precej zdelala. V kratkem se jima je pridružil še Hyrn s svojo sekiro, kar je Chakku, ki je takrat izgledal že precej slab, omogočilo da se je umaknil in zajel sapo. Ravno v tem trenutku pa je duhoven, ki je očitno dobil en udarec preveč, od sebe izpustil temen oblak nekromantske energije, ki je imela uničujoč učinek na njegove nasprotnike. Ampak tudi to mu ni pomagalo, saj je kmalu padel pod združenimi močmi naših herojev, ki so se pridružili Hyrnu, ko so počedili zombijsko nesnago, ki jim je še stala na poti.

View

I'm sorry, but we no longer support this web browser. Please upgrade your browser or install Chrome or Firefox to enjoy the full functionality of this site.